Njihovo delo ni sporno, pred ognjem, vodo in še čim rešujejo lastnino, življenja, gozdove, hiše… Hvala bogu, da jih imamo. Svojo dobro organiziranost vsako poletje znova dokazujejo tudi z organiziranjem veselic. Odmislimo, da vam potem celo noč pod oknom nabijajo razni čuki, tanje žagar, takšni ali drugačni veseli ventilčki, da je »jutro potem« okolica »pobruhana« od plastičnih kozarcev ali pločevink. To pač spada k tradicionalni slovenski kulturi.

Ne, bolj kot s tem, ko v nedeljskem jutru spirate napol prebavljene čevapčiče s pločnika pred hišo, se lahko zabavate z drugimi udeleženci v prometu. Čeprav je nekaj sto metrov više polno znakov, da je cesta zaprta – navsezadnje morajo gasilci nekje postaviti oder, šotor, jurčka za pijačo in še kaj –, se nekateri optimisti še vedno skušajo po sistemu »božje pomoči« in »mogoče bo pa šlo« preriniti skozi zaporo. Najlepši so potem začudeni pogledi ob popolni zapori ceste, obračanje, po možnosti kletvice in vožnja nazaj na obvozno cesto. Kaj jim ob vseh teh prometnih znakih še ni jasno, se lahko vprašamo. Marsikaj. Kajti slovenski vozniki očitno prometni znak, očiten in jasen, kot je le lahko, jemljemo samo kot priporočilo. Kot je rdeča luč verjetno samo znak, da bodi za božjo voljo malce bolj previden v naslednjem križišču? Teh, ki vozijo po občutku, pa jih imajo presneto slabo razvite, na naših cestah ne manjka.

Logika, da te sezuje. Da potem voznik vklopi levi smernik in zavije desno, pa je kot iz kakšne gasilske vaje »nič nas ne sme presenetiti«. Njega verjetno res ne, vse druge pa… To ga niti ne zanima, on bo raje poskušal še naprej, tudi z glavo skozi zid ali s svojim cliom skozi cestno zaporo in najraje skozi oder z brenkajočimi Čuki na njem. Samo da bo veselo.