Na svetu je veliko stvari, ob katerih se sproščajo različna, celo nasprotujoča si čustva. Podobno je tudi v svetu avtomobilizma. Poglejmo primer smarta fortwo, malčka, ki je ob predstavitvi naletel na tako različne odzive. Bilo jih je veliko, ki so bili nad njim navdušeni, a skorajda enaka je bila množica tistih, ki jim ni bil všeč. Med prvimi smo bili tudi sami. Spomnimo se namreč, kot bi bilo včeraj, ko smo leta 1998 sedli za njegov volan. Zdel se nam je nekaj posebnega: zanimivo oblikovan, z nenavadno notranjostjo (beri: pred časom) in poslanstvom mestnega malčka, ki je obetalo. Prodajne revolucije resda ni povzročil, toda njegovi lastniki še danes z navdušenjem ugotavljajo, kako preprosto je najti dovolj veliko parkirno luknjo, v nekaterih primerih ga je mogoče parkirati celo počez.

Sedemnajst let kasneje je nova generacija še vedno zanimivo oblikovana in z nenavadno notranjostjo, le pri poslanstvu se je nekaj spremenilo – razvojniki so se namreč odločili, da ga podaljšajo za 19 centimetrov. Morebiti bo kdo rekel malenkostnih, a se pri parkiranju pozna, saj je misija parkiranja počez postala nemogoča. Toda to mu zlahka oprostimo, saj je 14-dnevno spoznavanje pokazalo, da so v primerjavi s prvo generacijo naredili velik korak naprej. Tedaj smo tarnali, ker volanski obroč ni bil serijsko podprt s servomehanizmom in je bilo krmarjenje na majhnem prostoru težko kot pri tovornjaku. Danes je vrtenje igraje lahko. Okretnost pa je tudi zavoljo zadnjega pogona izjemna.

Fortwo že z imenom napeljuje, da je avto za dva. Vsak centimeter pločevine je dobro izrabljen. Prednja sedeža sta udobna (s hrbtenico tudi pri daljši vožnji ni težav), precejšen vzdolžni pomik pa omogoča sedenje tudi dolginom. Torej, če boste za volanom smarta videli dvometraša (imamo ga v uredništvu), to ni fatamorgana, temveč resničnost.

Med mestna pohajkovanja sodi tudi nakupovanje pri najboljšem sosedu. Težave, kam z vrečkami, pa fortwo ne pozna, saj največje presenečenje ponuja prav prtljažni prostor. Vrata so namreč dvodelna, kar poenostavi dostop in nadgradi uporabnost, odprtina pa pogoltne razkošnih 260 litrov. Ne pozabite, fortwo je avto za največ dva! Seveda je vožnja malčka nekaj posebnega, z občutki, kot da vam zadaj nekaj manjka. Ko namreč obrnete pogled nazaj, takoj ugotovite, kje se zadek konča. Brez manjše zamere ne gre: ko smo v prid preglednosti iskali stikalo za namestitev zunanjih ogledal, smo zgroženi ugotovili, da ju je treba nastaviti ročno. Nazadnje smo to počeli v dedkovi zastavi.

Fortwo seveda ni zasnovan za doseganje hitrostnih rekordov, če se boste z njim odpravili na zunajmestno vožnjo, pa boste morali vzeti v zakup, da motorju z 71 konjički hitro poide sapa. Ker v tem primeru zahteva odločen pritisk na stopalko za plin, je temu primerna tudi poraba, ki je s povprečjem malce manj kot sedem litrov odločno previsoka. Vam je zdaj bolj jasno, zakaj je v primeru fortwo mogoče zgolj ljubi me ali ne ljubi?