Pesništvo je tukaj močno prisotno. Ko pripraviš literarni večer, veš, da bodo ljudje prišli. Na kakšne velike pesniške dogodke pridejo tudi obiskovalci, ki niso iz ožjega kroga ljubiteljev. Sicer pa tukaj cveti tisoč cvetov. Kar je dobro. Pesništvo potrebuje možnost, da se lahko zmoti. Da gre nekaj narobe. Ker dejansko ne vemo, v kakšnem svetu živimo, literatura lahko le tipa in poskuša.
Je minil čas prevladujočih smernic v literaturi? In kaj to pomeni za literaturo in avtorje?Tako različne stvari obstajajo, da bi bilo narobe, če bi hoteli nekaj razglasiti za glavno. Včasih je bil sistem odbiranja mnogo strožji. Težko je bilo priti do knjige in tisti, ki so, so potem postali veliki pesniki. Danes pa knjigo izdajo mimogrede in potem se tisti s knjižico v roki sprašujejo, kaj se bo zdaj zgodilo. Nič se ne bo zgodilo. Z izdano knjigo ni nihče že pisatelj ali pesnik. Niti z desetimi. A po drugi strani je bilo težko, ko so sami goetheji rasli po Evropi. Goethe je bil ogromno drevo, ki je delalo senco vsem drugim.
Kdo meče senco na preostale v katalonski književnosti?Gabriel Ferrater, ki ga poznamo v slovenskem prevodu, je ogromen. A je obskuren, težak, ne pripada nobeni šoli. Pisal je v času, ko je bil v Kataloniji viden Salvador Espriu, ki je bil res kot Goethe, kot če bi obstajal en sam pesnik za vso deželo. Imel je to poslanstvo katalonskega pesnika, ki bo narodu povedal, kam plove. Zato ne vem, ali je današnje stanje slabo. Ne vem, ali se lahko danes kdo postavi na oder in reče: Ljubi moji, tja gremo. Bardov ni, ker ni potrebe po njih.
V katalonščino ste prevedli številne slovenske avtorje. Kako vidite sodobno slovensko literaturo?Skoraj 25 let zunaj Slovenije se mi že zelo pozna tudi pri poznavanju sodobne slovenske literature. Nekoč sem bila prepričana, da se je nemogoče čustveno ločiti od domovine. A na neki točki sem si morala priznati, da se mi je zgodilo prav to. Denimo, pokvarila se mi je kartica za slovensko televizijo, ki jo uporabljamo izseljenci, in nisem je dala popraviti že dve leti. Še pred desetimi leti bi se mi zdelo, da so mi odrezali eno roko. Slovenski pesniki, ki imajo danes 20 let, so se rodili, ko sem jaz odšla. To je čisto druga življenjska izkušnja, ki ni več moja. Na slovensko literaturo danes gledam od zunaj.
Je mogoče narediti vzporednice med slovensko in katalonsko književnostjo? Obe sta relativno majhni književnosti.Katalonci so glede na Slovenijo srednje velik evropski narod, območje Katalonije, Balearskih otokov in Valencie ima okoli deset milijonov govorcev katalonščine. Predvsem pa je to jezik z ogromno knjižno industrijo. Barcelona je za Madridom drugi največji center založništva v španskem jeziku, tudi glede na vsa južnoameriška mesta. Katalonska književnost se nekako priključi zraven – na ta velik tovornjak, imenovan španska književnost. Katalonska književnost je zato nekaj, kar slovenska, hrvaška ali češka ne morejo biti, ker nimajo tega tovornjaka. Če založba v Barceloni izda eno veliko uspešnico v španščini, lahko izda kup tržno manj uspešnih knjig v svojem jeziku.
Nekateri najuspešnejši katalonski avtorji pišejo v španščini, denimo Carlos Ruiz Zafón. Kako na to gledajo Katalonci?On je rojen v Barceloni, piše iz Barcelone, a ga nimamo za katalonskega pisatelja. Katalonska književnost ni dovolj velika, da bi lahko razvila vsa svoja nadstropja. To se v angleščini in španščini lahko zgodi, ker je produkcija tako velika. Producirajo lahko literaturo, ki je umetnost, in literaturo, ki jo je mogoče prodajati. Za obema namreč stojijo institucije, ki ju potrebujejo, na eni akademija, na drugi trg.
Potemtakem Zafónove knjige ne bi bile uspešnice, če bi bile napisane v katalonščini?Ne gre za jezik, temveč za razliko v pogledu. Šele knjiga, ki nagovarja širni svet in ga ne problematizira, lahko postane prodajna uspešnica. Katalonski pisatelji tega odra nimajo in mislim, da to prinese s sabo neko drugačno držo.
Morda to pojasni, zakaj velike prodajne uspešnice še nikoli ni napisal kak Slovenec?Katalonec in Slovenec tega ne moreta, ker je njuna resničnost drugačna. Mnogi iz bolečine ustvarjajo izjemno literaturo, a nimajo širokega zamaha. Katalonska literatura je podobna naši. In roman zanjo ni prava oblika. Roman potrebuje zavest obvladovanja sveta. Tega občutka, da nam svet pripada, ne more poustvariti noben pisatelj, če ga ni v narodovi zavesti, če enostavno ni res. Ko sem prevedla Pahorjevo Nekropolo, so bili odzivi predvidljivi: težko so ga sprejeli, ker je preveč krut, ker nima nobenega filtra čez resničnost.
Ko smo pri identiteti – septembra bodo Katalonci odločali o svoji politični neodvisnosti. Kaj sploh pomeni biti Katalonec?Pomeni identitetno nadrobljenost. Katalonci so daleč pred Španci in mnogimi Evropejci, ker so vajeni živeti v nedefiniranih kategorijah. Evropa samo sebe razume kot združbo različnosti, a se ve, kdo je kdo znotraj te skupnosti. Pri Kataloncih tega ni. To je identitetno mešana družba, ki še zdaleč ni izključno katalonska, poleg Špancev so tu še številni priseljenci. Z vsakim Kataloncem, ki ga začneš spraševati, kaj je, se lahko vso noč pogovarjaš. Prav ta nedefiniranost jih je naredila zelo močne in sposobne razreševati vsa nerazrešljiva nasprotja.
Kako kulturno ločiti Katalonijo od Španije?Ko gledamo Miroja, Dalija, Gaudija, je jasno, da je to nekaj, kar nima zveze s španskim. Katalonska umetnost je bila vedno cepljena na francosko oziroma na široko evropsko kulturo. Iz samega obupa, ker v lastni državi niso mogli doseči nobenega priznanja, izvira to katalonsko nagnjenje v odprto Evropo. Španija je iz Slovenije verjetno videti nekaj zelo privlačnega, tukaj iz Barcelone pa je prav nasprotno. Za nameček Španija trži kot svoje, kar je katalonsko. Evropejci danes ne želijo živeti v nazadnjaški državi, ki jim bo govorila, kateri jezik naj govorijo, in ki jim dejansko zanika možnost neke drugačne identitete. Logično, da se katalonski svet upira, mnogo bolj je odprt in naprednejši.