56. beneški bienale je prireditev s 120-letno tradicijo, na kateri letos sodeluje 88 držav, nacionalne predstavitve na osrednji razstavi dopolnjuje izbor 136 umetnikov iz 53 držav, od tega jih 89 tu razstavlja prvič. Ob zaprtju 22. novembra bo že zaradi letošnjega enomesečnega podaljšanja gotovo spet presežen rekord v obiskanosti z več kot pol milijona obiskovalcev. Kaj nam povedo te veličastne številke v svetu, kjer je rast ekonomski imperativ? Marsikaj, med drugim tudi to, da se okoli bienala vrti ogromno interesov, ekonomskih in simbolnih, v boju za pozicije moči v umetnosti, predvsem pa, da mora ta največja svetovna prireditev zadovoljiti najbolj množično globalno gledalstvo na svetu. Seveda najprej strokovno, a prav tako pomembno je pritegniti tudi običajnega obiskovalca. Vse prihodnosti sveta / All the World's Futures, kot je letošnjo razstavo naslovil njen kurator Okwui Enwezor, si očitno prizadevajo izpolniti vse te naloge.
Vse bolj expo
Na bienalu je zbrana globalna umetniška scena, posebna pozornost je namenjena umetnikom iz Afrike, Bližnjega in Daljnega vzhoda. Tu je seveda tudi vrsta zvezdniških imen, od Georga Baselitza, Ise Genzken, Hansa Haackeja, Brucea Naumana, Chrisa Ofilija, Adrian Piper do pokojnih, Marcela Broothaersa s fiktivnim muzejem in Walkerja Evansa s fotografijami, ki prikazujejo obdobje ameriške gospodarske krize iz tridesetih let in so čustveno eno najbolj prepričljivih del na razstavi. Tudi tematsko bienale ustreza temu, kar bi poimenovali za sodobno umetniško kompleksnost in hibridnost. Na njem se z likovnim področjem prepletajo druga: socialna zgodovina, politična ekonomija, arheologija, antropologija, postopki zbiranja in predstavljanja segajo v memorabilio in fetišizem.
Vse to so sfere, s katerimi si je likovna umetnost včasih prekrižala pot, do danes pa so se naselile in povsem udomačile na njenem teritoriju. Slike, risbe, kipi, videi, fotografije, grafike, najdeni ali zbirateljski predmeti iz naravoslovja in umetnosti se na stenah, po tleh, v vitrinah, razmeščeni v prostorskih instalacijah zvrstijo v osrednjem bienalskem paviljonu in po Arsenalu. Beneški bienale je definitivno vse manj razstava in vse bolj predstava, vse manj zadeva, ki ima opraviti z vidno zaznavo, in vse bolj množična atrakcija, ki sega onstran tako likovne kot vizualne umetnosti, saj se je s pomembnim deležem performativnega in zvočnega izvorni poudarek prireditve popolnoma premaknil v presečišče vseh umetnosti. S kompleksnostjo predstavnih strategij, raznovrstnostjo senzacij in posebnih učinkov ter s poudarjeno globalistično tendenco ima več skupnega s svetovnimi razstavami, deluje bolj kot expo kot pa umetnostni bienale.
Marx kot odpustek?
Letošnja izvedba vztraja pri poudarjanju živosti umetnosti, pri pomenu fizične prisotnosti, predvsem telesa performerja, ki v umetniški dogodek vključi gib in glas, in pri dimenziji trajanja. Slednja bo projektu kontinuiranega branja Marxovega Kapitala v Areni, osrednjem prostoru največjega bienalskega paviljona, ki bo potekalo ves čas trajanja prireditve, dala epsko razsežnost, kot se je izrazil Enwezor. Sama umestitev Marxa v srce prireditve, ki sama pošilja infuzijo kapitalskega dobička v žile svetovnega umetnostnega trga, je definitivno eksplicitna izjava, a kako jo interpretirati? Je to še zadnja od gest podobrinjenja osveščevalne moči umetnosti? Gotovo daje Marx, serviran blazirani klienteli investitorjev v umetnost, občutek moralnega odpustka za prisvajanje dobička, ustvarjenega iz dela drugih, a obenem s tem postane tudi osebnost, ki se ji nihče več ne more izogniti.
Bienale tokrat najmočneje učinkuje z ambienti v glavnem paviljonu Giardinov in v Arsenalih, postavljenih kot dialogi med umetniki. Včasih sicer prenatrpani so sem in tja tudi močno sugestivni. Eden takih, ki pritegne z geopolitičnega stališča, je sopostavitev svetlobnih del ameriškega umetnika Brucea Naumana s prostorsko mrežo kompozicij iz dolgih nožev Adela Abdessemeda, ki prihaja iz Alžirije, kot elegantna možnost sobivanja dela umetnikov različnih karier in provenienc.
V ambiente v nacionalnih paviljonih letos dominantno vstopa tudi čisto likovna prvina, barva, ki tokrat ni slikarski, temveč atmosferični in kiparski element. V švicarskem paviljonu nam do višine pogleda sega gladina rožnato-oranžnega bazena Pamele Rosenkranz, napolnjenega z raztopljenimi zdravili, ki naj bi predstavljal utekočinjeno telo.
V japonskem paviljonu se izgubimo v zapredenem rdečem labirintu Chiharu Shiota, kjer nam viseči ključi obljubljajo prehod v mistične prostore. V britanskem paviljonu nas Sarah Lucas metaforično namoči v rumeno, saj so kanarčkasto rumene tako stene paviljona kot njeni bizarni antropomorfni kipi, pri katerih genitalije veselo kadijo cigarete. Kar fenov naše glasbene skupine Buldožer ne more preseneti, saj je to pri njih počela zadnjica že desetletja nazaj. Ameriški paviljon je tokrat presenetljivo pacifističen in sanjski, saj nas Joan Jonas, ena od pionirk videoumetnosti, prestavi v začarani svet pravljic s prepletom videoprojekcij, predmetov in otroške igre. Radikalen v ambientalnem smislu je Heimo Zobernik, ki nas sooči s praznino avstrijskega paviljona. Od vseh ambientov je najdramatičnejša postavitev Ibrahima Mahame, ki je v utesnjenem hodnikastem prehodu ob Arsenalih na visoki steni razpel neizmerno količino odrabljenih vreč iz jute, ki so raztrgane in zdelane utrujene pričevalke svetovne trgovine.
Slovenski nastopi
Ambientalno unikaten je tudi slovenski paviljon, v katerem se predstavlja Jaša s številno skupino sodelavcev. Doživetje je zamišljeno kot kompleksna izkušnja, ki se začne z labirintno potjo v prostor, na kateri se srečujemo z večplastnimi sledmi, fotografskimi, slikarskimi in naključnimi besednimi zapisi, da nas v celici zaustavijo dejanja performerjev. Tokrat se divji deček obnaša kot poslušni učenec, ki želi marljivo povzemati vse, kar se v umetnosti aktualnega dogaja. Glede na to, da gre danes v umetnosti predvsem za strategije, je to pristop, s katerim težko dosežeš pravi učinek. Dostojna predstavitev, ki pa je težko ulovljiva.
Letos na osrednji razstavi Vse prihodnosti sveta ne najdemo nobenega slovenskega umetnika. A smo bili kljub temu še zastopani v Benetkah. Videoumetnica Nataša Prosenc je v galeriji v nekdanjem skladišču soli na Zatterah skupaj z dvajseterico izbranih sodobnih umetnikov iz Los Angelesa, kjer že več kot desetletje živi in dela, nastopila z novim delom, Gašper Jemec pa se je predstavil s prostorskim delom v centru Fallani Venezia.
Daleč od mlačnega »vse gre« se letos za spremembo ob bienalu krešejo mnenja, ki jih sicer ni sprožil noben sofisticiran preobrat v premišljevanju o umetnosti. Zakaj bi karkoli očitali dogodku, ki je tako politično korekten in kritično obravnava vse aktualne družbene teme, kot so problematika afriških beguncev, kapitalistično izkoriščanje delavcev v Aziji, globalno segrevanje ozračja in druge pereče točke svetovne politike? Verjetno mora biti v zvezi z bienalom problematičnega kaj drugega. Morda smo se začeli zavedati, da je kritiziranje od znotraj, ki ga sponzorirajo tisti, ki jim je kritika namenjena, malce sumljivo. Drugačno nelagodje pa je lahko povezano z občutkom, da nam zahodnjaška dominacija polzi iz rok. Letos so temnopolti zavzeli prizorišče, saj sta Afričana tako umetniški direktor Okwui Enwezor, ki prihaja iz Nigerije, kot El Anatsui, prejemnik zlatega leva za življenjsko delo, ki je iz Gane. Številčna zastopanost afriških umetnikov je izstopajoča, njihov prispevek na bienalu pa v veliki meri lahko opredelimo kot spodkopavanje zahodnega umetnostnega kanona, kar mogoče nekatere vznemirja.
Sicer pa letošnji bienale še celo preveč disciplinirano ponavlja sodobni umetnostni vzorec, da bi mu lahko karkoli očitali. Kvečjemu, da je problematična večja mera naivnosti, direktnosti, čemur lahko rečemo tudi komuniciranje z javnostjo, ki si je sleklo rokavice zahodnjaške olikanosti.
