Prva dezorientacija, ki se pojavi, je fizična, telesna nemoč. Stvari, ki so bile ves čas, do včeraj, samoumevne, neštetokrat preizkušene, nevprašljive, so danes nepremagljiva ovira. Popolna blokada. Pri slepem je to tema, ki vsakodnevni prostor in predmete naredi nedosegljive. Človek na invalidskem vozičku ima v trenutku pred seboj kup ovir, stopnice, klančine. Oba pa imata težave pri vsakodnevnih opravilih, s telesno higieno, opravljanjem najosnovnejših bioloških potreb, oblačenjem, umivanjem, gibanjem v prostoru, z orientacijo od točke do točke. Tako je slepec obsojen na sedenje za mizo, omejen na svoje prebivališče, podobno kot človek v invalidskem vozičku. Za vsako najmanjšo uslugo morata prositi drugega človeka. Če je ta pri roki in če je pripravljen na pomoč. A če ga ni, nastopi statično opazovanje v lastni nemoči. Tu se poraja tisoče vprašanj in brskanja ter samoočitanja. Neproduktivno in škodljivo za samopodobo in aktiviranje. Simbolni svet vrednot se ruši. Zaupanje pada. Vera v dobro in solidarnost sta na preizkušnji. Človek pričakuje, da mu bodo vsi, ki jih potrebuje, vsak čas na voljo. A teh ljudi ni, ali pa so, vendar praviloma ne znajo pomagati z ustreznimi napotki ali praktičnimi rešitvami.
Torej, telo je odpovedalo, psiha pa deluje naprej s polno paro, največkrat negativno, destruktivno. Svet, ki je bil do včeraj naš, prepoznaven, vsakdanji, je danes nov, tuj in sovražen. Tu se pojavi čustvena plat problema. Človek premišljuje in objokuje svojo usodo in se smili samemu sebi, pa skok v drugo čustveno stanje jeze, sovražnosti. Turbulenca, notranji viharji slabijo samoaktivnost. Nedejavnost pa producira prazen prostor, ki stisko le povečuje in poglablja notranje konflikte. Prihodnost je v predstavi nesrečnika črna, in to povečuje obup. Tu se veča prostor za pesimizem, ki hromi in dodatno blokira, da bi se karkoli izboljšalo. Če tako stanje traja predolgo, se človek zaleži in zasedi, najprej v fizičnem in mentalnem, nazadnje pa v čustvenem smislu. Postane nedejaven in samozaviralen. Okolje, svojci in sorodniki se znajdejo v kulturnem šoku, prepadeni in si ne znajo pomagati. Še manj pa človeku, ki se je znašel v nezavidljivi situaciji. Nehote se pridružijo klimi objokovanja in tavanja v temi, ali pa gredo v drugo smer, tako da prikrivajo dejansko situacijo ter tolažijo sebe in nesrečnika s tem, da bo že bolje, in dodajajo teorije o usodi in slučaju.
Tu pa se začne naša zgodba o psihosocialni rehabilitaciji. Ker sem osebno preizkusil vso to pot, od običajnega, živahnega dečka, ki je ljubil vse od glasbe, nogometa, morja do smučanja, motorjev, deklet, torej vse, kar imajo radi otroci v puberteti, sem se v nekaj letih preselil v svet slepih. Takrat sem se vključil v poklicno rehabilitacijo v Centru slepih v Škofji Loki, a tista rehabilitacija mi ni dala praktično ničesar. Morda je bila najboljša plat tistega časa v tem, da so bili vsi moji sošolci in sošolke v enaki situaciji in so jim bile take težave znane, nekateri so imeli dolgoletne izkušnje že za seboj, tako da so se že izkopali iz najtežjega obdobja in so mi bili v tistem času največje upanje.
Ko pa sem center zapustil, sem se znašel v popolni praznini. Moral sem se odločiti, kaj bom. Ali bom ostal nebogljen, v breme staršem, okolju in morda kasneje kakšni ženski, ki se bo žrtvovala zame, ali pa se bom odločil za pot navzgor. Torej se je treba odločiti za prvi korak, to je natančno določiti cilj. Najprej sem šel v službo, da sem imel osnovna finančna sredstva za preživetje. Tako sem bil finančno neodvisen od staršev. Potem sem se vpisal na višjo šolo za socialno delo in po diplomi še na visoko. Nisem hotel ostati neuk teliček, poln strahospoštovanja do vseh, ki so kdaj okusili visoke šole. Ustanovil sem glasbeno skupino in se tako udejstvoval na umetniškem področju. Bil sem precej aktiven športnik in naučil sem se igrati šah. Poročil sem se in se dokopal do stanovanja, da sem se lahko odselil od staršev. Kasneje sem rokovsko zasedbo zamenjal za lutkovno gledališče in še kasneje sem začel pisati knjige. Rodili so se mi otroci, življenje je teklo naprej. Imel pa sem veliko težav z zaposlovalci, ker me niso priznavali za enakovrednega na trgu delovne sile in so mi ponujali upokojitev namesto službe. Zato sem se dal upokojiti. To je bilo »veliko delo stroke«. Kasneje sem se reaktiviral in postal predstojnik vladne strokovne službe. To se je zgodilo po zaslugi politike, medtem ko so strokovnjaki pisano gledali. Izkazalo se je, da sem lahko suvereno vodil službo, se udejanjal na strokovnih področjih. Tudi študij sem pripeljal do konca in sem danes doktor socioloških znanosti. Še vedno imam glasbeno skupino, vendar le za hobi. Zaposlen sem na ministrstvu za zdravje. Izdal sem sedem knjig in sem član Društva slovenskih pisateljev. Sem predsednik MDSS Ljubljana in predstavnik ministrstva v svetu za invalide. Aktiven sem v Zvezi slepih in slabovidnih Slovenije in, zanimivo, tudi v Društvu ljubiteljev praženega krompirja. Malo za šalo. To sem naštel zato, da boste vedeli, kaj se lahko zgodi, če si človek želi doseči cilj.
Začetki, ja, ti pa so bili težki. S polno odgovornostjo trdim, da je prvo obdobje po izgubi čutil, okončin ali kakšne druge sposobnosti težko, zelo težko in ga ne privoščim nikomur. Vendar, kdor zdrži, ta zmaga. In če bi imel v tistem času, ko sem oslepel, ob sebi takega človeka, kot sem sedaj sam, bi moja rehabilitacija trajala trikrat manj časa, kot je trajalo, da sem se zopet postavil v situacijo, kot sem bil, preden sem oslepel. Gre za to, da mora človek, ki se znajde v situaciji popolnega odklona funkcij, tako fizičnih kot psihičnih in določenih čustvenih, takoj poiskati pot do strokovnjakov, ki naj mu pomagajo pri izbiri cilja, kar je prvo in osnovno dejanje. Kaj hočem? Druga stvar pa je, kako to doseči. Strokovnjaki bodo s svojim programom zapolnili prazen prostor, ki, kot sem že rekel, napravi ogromno škode človeku, ki je že tako poln različnih stisk. Predvsem gre tu za moralno škodo. Torej je le takojšnje plavanje in v pravo smer najboljša rešitev za človeka. Izkušen strokovnjak bo kmalu prepoznal, kje so največje težave posameznika, kje so najtežje blokade, katere so najpomembnejše stiske, ki hromijo akcijo, kako reaktivirati maksimalno pripravljenost plavati navzgor. Predvsem bo aktiviral motoriko, mobilnost, voljnost za sodelovanje, ki ima za posledico seštevanja sinergij, da bodo stvari tekle v želeni smeri. Pogoj pa je visoka strokovnost rehabilitacijskega svetovalca, psihološka pripravljenost, izkušenost, subtilnost, da zna slišati najvažnejše tone v človeku. Torej človek, ki zna napraviti refleksijo vsega in potegniti najoptimalnejše odločitve.
Če sem nekoliko kritičen, moram reči, da nisem imel nikogar za nasvet, le morda nekaj ljudi s podobno usodo, ki so mi lahko bili zgled, drugi pa svarilo, česa ne smem. Bilo je tako, da so me ljudje iz okolja in tudi strokovnjaki praviloma zatirali v mojih hotenjih. Svarili so me pred morebitnimi razočaranji, čeprav so bili ravno oni moje največje razočaranje. Moja odločitev za študij se jim je zdela nesmiselna, ker si bom kot slep socialni delavec z diplomo lahko obrisal zadnjico. Ustanavljanje glasbene skupine se jim je zdelo brez potrebe. In ko smo že pri tem, so mi svetovali, naj vzamem v zakon prvo dekle, ki me bo hotelo, ker bom v nasprotnem primeru vse življenje ostal sam oziroma na plečih matere, dokler bo živa. Nastopanje v lutkovnem gledališču je bilo zanje klovnsko, pisanje knjig pa prava avantura neumnosti. Ves čas sem poslušal le stavke: »Kaj pa hočeš?«, »Ali misliš, da si ti kaj več?«, »Bodi zadovoljen s tem, kar imaš«, »Tega ne boš mogel, to ni zate«. To je bilo zaviranje in obremenjevanje, prava sidra in mivkasta tla v nekakšnem močvirju. Ljudje so mi prodajali svoja negativna stališča do sveta, ki pa se je na srečo nekoliko spremenil. Ambicioznost in pozitivna samopodoba nista več nekaj slabega ali samovšečnega.
Pravih strokovnjakov po mojem mnenju še vedno primanjkuje. V zadnjih letih službovanja sem se prevečkrat srečal z vrhunsko izobraženimi strokovnjaki, a s popolnim primanjkljajem občutka za stvarnost, ujetimi le v teoretske modele hladne akademskosti in ustaljenih kliničnih modelov pogleda na rehabilitacijo. Človek v njihovih očeh ni živo bitje, ki misli, čustvuje, čuti, ampak le objekt njihovega proučevanja in testiranja. Po mojem mnenju mora imeti strokovnjak, ki rešuje človeka v stiski, veliko posluha za drobne finese, drobne kapilare, ki omogočajo funkcioniranje sistema. Predvsem ne sme v človeku zbujati lažnih upov ali vere v čudeže. Nobena pridobitev ali uspešen rezultat ne pride sam po sebi, ampak je za vsak najmanjši napredek potrebno trdo in kvalitetno delo, tako strokovnjaka kot človeka, ki to pomoč sprejema. In če ima občutek, da stroka ni naredila dovolj, rezultati pa so, je to največ, kar strokovnjak lahko pokaže.
Tu je še dodaten aspekt rehabilitacije. Človek, ki je v času izgube nekaterih svojih lastnosti v delovnem razmerju, ima sicer zagotovljeno socialno varnost, a problem ustvari delodajalec, ki se ne zna obnašati v novonastali situaciji. Predvsem pa je kot delodajalec zainteresiran, da se mu vloženi kapital vrne. To pa se lahko zgodi, če je rehabilitacija hitra in učinkovita. Vendar delodajalci praviloma nimajo strokovnega znanja, kam in na koga se obrniti v takem primeru. Tako je torej ogrožen osnovni interes delodajalca, na drugi strani pa socialna varnost zaposlenega. Tu je prisotna še moralna plat zgodbe, saj se ljudje po izgubi neke funkcijske lastnosti ne vračajo k istemu delu kot pred izgubo, kar povzroča še dodatne stiske. Tako je treba v interesu produktivnosti in funkcionalnosti človeka usposobiti, da se bo lahko, če je le mogoče, vrnil na staro delovno mesto oziroma na delo, ki ga bo zadovoljevalo in izpolnjevalo v prav taki meri kot tisto, ki ga je opravljal prej.
Prepričan sem, da je vložek v rehabilitacijo prej ali slej povrnjen, in če upoštevamo nasprotni proces, ko se ne napravi nič ali pa z zgrešeno rehabilitacijo, je torej učinek lahko dvojen. Za vse akterje, ki so povezani v tem procesu, je to dobro, najbolj pa za tistega, ki se lahko vrne v običajni proces dela in življenja.
