Z risanim filmom Ledeno kraljestvo (2013) jim je uspelo preseči nekatere stereotipe. Glavni vlogi namreč pripadata sestrama, psihološko celovitima ženskima likoma, prav tako tudi za razplet in rešitev niso »krivi« moški junaki. Naslednji korak za Disneyja bi torej lahko bil film s polnokrvnimi temnopoltimi osebnostmi, in prav to bi lahko bila prva misel, ko preberemo naslov filma, za katerega so pred kratkim odkupili pravice: Princesa Severnega Sudana (The Princess of North Sudan).

Problem nastane takoj, ko preberemo povzetek nastajajočega scenarija. »Princesa« je namreč resnična belopolta deklica iz ZDA, ki je nekega večera očetu zaupala, da bi bila rada princesa. Razmeroma premožni oče je sedel na letalo, se nato še 14 ur peljal s terenskim vozilom in zapičil zastavo v puščavno zemljišče med Egiptom in Sudanom. S tem je, po njegovem prepričanju, legalno zasedel ozemlje, na katerem bo okronal svojo hčer. Spletno občestvo se na ta »revival« kolonializma in postavljanje bele princese za vladarico afriške države ni odzvalo najbolje, zato še ni gotovo, ali bo film posnet.

Z vprašanjem rasizma v filmih ali knjigah za otroke se srečujemo v aktualni produkciji, večkrat pa se zgodi, da se s problemom soočamo »za nazaj«. Eden najslavnejših primerov so Prigode Huckleberryja Finna (1884). Pisatelj Mark Twain je v romanu besedo »nigger« (v slovenski izdaji iz leta 1974 »zamorec«) uporabil 219-krat. Problematična beseda je tudi razlog, da je knjiga črtana s seznama obvezne literature na mnogih ameriških šolah. Zato so leta 2011 izdali različico knjige, kjer je zloglasna beseda na »n« zamenjana z besedo »slave« (suženj).

Na srečo je bil splošen odziv na to dejanje bolj kot ne negativen in označen za cenzuro. Problem je seveda v tem, da se s takšno politično korektnostjo le »polira« izrazoslovje, ne sooča pa se z dejanskim rasizmom v družbi. Poteza je še toliko bolj napačna, ker Twain, deklarirani nasprotnik rasizma, s pretirano uporabo besede »nigger« kaže prav na absurdnost takšnega izražanja.

Problematično situacijo, a v precej blažji obliki – in seveda brez zgodovine sužnjelastništva – imamo pri nas z otroško klasiko Juri Muri v Afriki. V pesmih Toneta Pavčka, ki jih na pamet govorijo že generacije otrok, je nekaj precej dvomljivih idej in izrazov, ki so resda zelo hudomušni. Seveda v tej klasiki ne smemo spreminjati kakršnihkoli besed, bi bilo pa dobro, da starši ali učitelji ob branju vendarle dodajo še kakšno razlago, mnenje, vprašanje: »Misliš, da res postaneš temnopolt, če se ne umivaš?«

Umetniško delo je seveda treba gledati tudi v duhu časa njegovega nastanka. Žal niti ne tako davno je bilo v Evropi še mogoče videti človeški »živalski vrt«. Prav leta 1958, ko je izšla prva verzija Jurija Murija, je bila ena glavnih atrakcij na bruseljski Svetovni razstavi »Kongoleška vas«. Med kočami iz slame so se sprehajali »pravi črnci«, preko ograje pa so obiskovalci lahko tudi hranili njihove otroke! Kar je seveda skrajno neokusno, še toliko bolj, če se zavedamo, da je bil Kongo dolgo časa kolonija, ki ji je z izjemno krvavo roko vladal belgijski kralj Leopold II. in obenem plenil afriška naravna bogastva. Ocenjujejo, da je bilo smrtnih žrtev njegovega režima več kot deset milijonov.

Ko pa že govorimo o Belgiji, se sam od sebe ponuja še en primer. Druga številka enega najslavnejših stripov Tintin (avtor Georges Remi-Hergé) se odvija prav v Kongu. Original je nastal leta 1931, kljub nekajkratni predelavi je vendarle ohranil kup za današnje čase nesprejemljivih prikazov: domačini so neumne, infantilne, vraževerne karikature, belec Tintin je njihov rešitelj in na koncu malodane bog. (Da se niti ne spuščamo preveč v odnos do živali: ko Tintin preskuša puško, nastrelja dobesedno kup antilop, v nosoroga zvrta luknjo, vanj vrže dinamit in od njega ostanejo le rogovi…)

Strip je v sodobnem času naletel na več kritik, leta 2007 so ga celo poskusili sodno prepovedati… in seveda dosegli ravno nasprotno od želenega (prodaja se je povečala za 4000 odstotkov). A ravno ta strip je sprožil za moje pojme eno najboljših reakcij: umetniško predelavo. Avtor predelave z naslovom Goli Tintin v Kongu (Tintin au Congo à poil) je pustil celoten strip natančno takšen, kot je, le da je glavnega akterja dobesedno slekel. Skozi celoten strip ga je narisal nagega in z zelo enostavno gesto obrnil vloge. Dominanten belec, ki je v originalnem stripu vzvišen do lokalnih »divjakov« v Kongu, sam postane »divjak«.

Lekcija bi torej morala biti, da tovrstnih stvari ne rešujemo s pometanjem pod preprogo ali celo s cenzuro. Sam bi se problema poskusil lotiti z retoričnim vprašanjem: kako bi bralci sprejeli hudomušno in dobro rimano pesmico o Slovencih kot dunajskih konjarjih?