Šolstvo v krizi: Šolski sistem, kdo bo tebe spreminjal?

Trije ukrepi brez dodatnih stroškov

Ko se pri nas konča učna ura, iz učilnice pridrvi spočita mladež in se dere na vse grlo (precej njih tudi med poukom), za njimi pa počasi pride izmučen učitelj. V Angliji iz učilnice pride zadovoljen učitelj, saj so učenci aktivo delali in opravili naloge, on pa jim je pri tem pomagal. Kričanja med poukom ni, saj mora vsak, ki želi kaj povedati, to opraviti kulturno.

Treba je spremeniti doktrino in razpredmetenost slovenskega šolskega sistema s tremi ukrepi, ki ne zahtevajo dodatnih sredstev:

1. Ugotoviti je treba, da ima vsak učenec posebne potrebe, ter postaviti cilje in zahteve, ki jih lahko doseže, ne pa kot se dogaja sedaj, da postavimo vsem iste cilje, potem pa učence, ki jih ne morejo doseči, označimo za tiste, ki imajo posebne potrebe, in se z njimi bolj ali manj brezupno ukvarja armada »strokovnjakov«. V sedanjem sistemu na primer učenec, ki mu matematika ne gre in jo še manj mara, porabi za razne dodatne ure nekajkrat več časa kot tisti, ki bo matematiko študiral, namesto da bi se ukvarjal s tistim, pri čemer je uspešen. Izobražen razrednik mora biti tisti, ki pomaga mladim in staršem pri usmerjanju in izbiri, ne pa prej omenjene množice »strokovnjakov«, ki iščejo žrtve napačne doktrine.

Morali bi si prizadevali pri vseh učencih na osnovnih področjih doseči neki minimum, nato pa poskušati pri vsakem maksimum doseči tam, kjer je najbolj sposoben in motiviran. Pri tem pa bi morali zahtevati vztrajnost, natančnost, red in upoštevanje časovnih rokov. Mladim je treba omogočiti, da rezultate dela pokažejo.

Že podatek, da so vse interesne dejavnosti potisnjene v čas zunaj pouka, veliko pove o doktrini našega šolstva. In če vemo, da velik del teh izvajajo učitelji, ki praviloma nimajo dovolj ur pouka, pri čemer jih področje ne zanima, niti ga ne poznajo, hitro ugotovimo, za kako velike izgubljene priložnosti gre.

S tem bi odpadle množice komisij, potrdil, zlorab, izguba časa in denarja, predvsem pa bi bilo manj zafrustriranosti učencev in staršev, izgube samozavesti in poslabšanja samopodobe. Da ne govorimo o tem, da starši po šoli prevažajo otroke na razne dejavnosti, namesto da bi se po prihodu domov začela družinsko življenje in počitek.

2. Klasični predmetni pouk bi morali skrčiti do 30 odstotkov, razliko pa nameniti sodobnim in učinkovitim interaktivnim kontaktnim oblikam v obliki delavnic, ekskurzij, šol v naravi, taborov, dejavnosti v kulturnih, znanstvenih in športnih ustanovah, ki vključujejo tudi zunanje strokovnjake ter obravnavajo konkretne probleme iz družbe in okolja, odvisno od starosti udeležencev (teme s področij odnosov med ljudmi, spolnosti, zdravega načina življenja, zdrave prehrane, kuhanja, finančne pismenosti, državljanskih opravil ipd.). Skratka vse tisto, za kar naj danes poskrbi ulica in zaradi česar smo med državami z največ zanemarjenimi, ločenimi, samohranilkami, opravilno in delovno nesposobnimi, finančno nepismenimi ter podjetniško in družbeno nezainteresiranimi itd., kar državi povzroča velike težave in stroške. Vlaganje v izobraževanje lahko bistveno zmanjša stroške za socialo.

Za slovensko šolo je značilno, da je sistematično izločila vsa znanja in veščine, ki so potrebni za uspešno delovanje v družbi, saj »znanstvene stroke«, na katerih temeljijo predmeti, zavračajo vse, kar je konkretnega, praktičnega, uporabnega in potrebnega. Lahko jih imenujemo »urarji«, ker jih zanimajo samo ure za njihove, sicer težko zaposljive diplomante.

Vse želje po novih predmetih je treba usmeriti v smiseln nabor vsebin, znanj in veščin, ki jih je mogoče izvajati v okviru delavnic, taborov ipd., kar vse zagotovi tudi medpredmetne povezave in avtentične primere, s čimer se zmanjša obseg klasičnega pouka.

Velike naloge čakajo državo na področju povezave izobraževalnega sistema in gospodarstva, pri čemer bi morali najprej obuditi povezave le-tega v panožne gospodarske zbornice.

3. Iz šol je treba odstraniti pedagoške kadre, ki tja ne sodijo, povzročajo pa razdore v kolektivih in škodo učencem ter poberejo velik del moči in časa ravnateljem. Šolski sistem potrebuje fleksibilnejši sistem zaposlovanja, saj izobraževalni proces poteka na tipično projektni način, kjer je enota določen tečaj, letna dejavnost, šolsko leto ali štiriletni program šolanja. Gre za timsko delo, v katerem ni mesta za tiste, ki jih tim ne sprejema, obenem pa fleksibilni sistem omogoča vključevanje v nove projekte najbolj kompetentnim učiteljem in drugim strokovnjakom.

Po pregledu programov slovenskih strank na področju izobraževanja je mogoče ugotoviti, da so med slovenskimi strankami zelo redke, ki razumejo pomen kakovostnega in mednarodno konkurenčnega šolstva za razvoj države in zmanjšanje socialnih problemov, pa tudi te ne predvidevajo kakšnih korenitih in konkretnih ukrepov za doseganje potrebnih sprememb v izobraževalnem sistemu. V primerjavi z drugimi področji slovenski politiki ocenjujejo izobraževalni sistem kot manj problematičen (v resnici pa iz njega izvira večina problemov z neustrezno neizobraženimi, usmerjenimi in nevzgojenimi diplomanti), obenem pa je vsaka sprememba povezana z velikimi stroški in sindikalnimi protesti.

Nujno doseganje visokih mednarodnih standardov

Če si pogledamo, kakšne naloge so ministrstvu naložili v koalicijski pogodbi, vidimo, da gre za načelne, vendar korektne cilje in želje po »sistemu vzgoje in izobraževanja, ki bo razvijal odprte, ustvarjalne, samozavestne, prodorne ter solidarne državljane in državljanke. Zato bomo, ob jasno določeni razmejitvi med javnim in zasebnim izvajanjem vzgojne in izobraževalne dejavnosti, kjer je javno izobraževanje nosilec javnega dobrega, zasebno pa je razumljeno kot dopolnitev javnega, v okviru katerega se zagotavlja pravica staršev in otrok do izbire, zagotavljali možnosti doseganja visokih izobraževalnih dosežkov za vse.«

V programu so še večja vključenost otrok, dvig kakovosti sistema in dosežkov učencev, profesionalni razvoj pedagoških delavcev, komunikacija v maternem jeziku, socialna in državljanska kompetenca, odzivnost izobraževanja na spremembe družbe in potrebe trga dela, krepitev vseživljenjskega učenja. Nikjer pa ni nobenih konkretnih predlogov in zavez.

V največjem zaostanku za razvitimi državami smo pri uporabi sodobnih tehnologij, ki pogojujejo in omogočajo nove standarde. Uspešne države dajejo velik poudarek razvijanju in spodbujanju ustvarjalnosti ter podjetniške miselnosti in ravnanja ter razumevanju in uveljavljanju trajnostnega ravnanja in razvoja.

V Sloveniji smo na področju osnovnih in srednjih šol že več let vključeni v mednarodne primerjave, imamo tuje modele šol, mednarodne šole ter mednarodno maturo in uveljavljeno eksterno preverjanje. Glavni problem sedanjega sistema je, da je osredotočen na klasično poučevanje kot posledico klasičnega preverjanja znanja, ne pa na pridobivanje sodobnih veščin in kompetenc, ker nimamo sodobnega koncepta, znanja in tehnološke opreme ter ravnateljev in učiteljev, ki bi znali in hoteli delati drugače. Zunanje preverjanje tudi ni dovolj racionalno vključeno v ocenjevalni sistem osnovne šole.

Treba je zagotoviti, da bodo zahtevani cilji sodobni, hkrati pa zagotoviti obvezno preverjanje učnih rezultatov in kakovostne povratne informacije, s katerimi se bo izboljšalo delo v šolah.

Na področju terciarnega izobraževanja je treba uvesti zunanje preverjanje znanja, veščin in kompetenc; poleg sistema institucionalnega preverjanja, ki ga že izvaja NAKVIS.

Sistem potrebuje tehnološko prenovo

Zelo zahtevna in dražja naloga je prehod šol iz klasičnih, tehnološko podprtih v sodobne šole s kombiniranim izobraževanjem, ki temeljijo na večjem vključevanju e-izobraževanja in drugačnih, sodobnejših in učinkovitejših načinih poučevanja. Na tem področju imamo zelo malo kadrov, vendar zelo napredno vizijo in strategijo, ki pa je zaradi zahtevanih dodatnih finančnih sredstev nobena vlada niti ne pogleda.

Sodoben način poučevanja temelji na (multi)medijski pismenosti in komunikaciji ter povezovanju in sodelovanju, omogoča učinkovitejše izobraževanje ter pridobivanje sodobnih, uporabnih in konkurenčnih znanj, veščin in kompetenc, posledično pa tudi poveča motiv mladih za izobraževanje. V tem kontekstu je treba izobraževalne ustanove ustrezno tehnološko opremiti, poskrbeti za izobraževanje in usposabljanje ravnateljev ter pripraviti izobraževalno platformo z učnimi gradivi v slovenskem jeziku.

Zelo pomemben segment so dostopna sodobna učna gradiva, ki morajo biti tudi v slovenskem jeziku ter so izdelana predvsem v obliki videoizdelkov, simulacij in interaktivnih iger. Izdelava takih gradiv je bistveno zahtevnejša in nekajkrat dražja od klasičnih gradiv, zato pa so seveda veliko učinkovitejša. Nikakor pa niso edino zveličavna in morajo biti prilagojena starostni strukturi udeležencev izobraževalnega procesa ter smiselno vključena v pripravo in izvedbo učnega programa, v povezavi z učenjem doma in uporabo gradiv v praksi. To področje je izredno pomembno tudi za ohranitev slovenskega jezika in predstavitev značilnosti in posebnosti naše države ter je sedaj popolnoma zanemarjeno.

V Sloveniji imamo na tem področju pripravljenih kar nekaj elementov, ki pa bi jih morali povezati v sistem in jim postaviti konkretne zadolžitve.

Ministrstvo bi moralo zagotoviti dolgoročno sodelovanje z založbami in specializiranimi podjetji, ki imajo veliko znanja, gradiv in kadrov, da bi pripravljali in novelirali gradiva, jih opremili še s testi ipd., ta pa bi bila ustrezno nameščena v spletne učilnice za posamezne predmete. Kdor bi želel, bi si lahko gradivo tudi natisnil oziroma bi bili na voljo tudi papirni učbeniki in gradiva. Odpadle bi tudi vse težave z zastarelimi učbeniki, ki so posledica želje, da bi bilo vse zastonj, vendar idejni tvorec ni sposoben zagotoviti denarja.

Ob tem predlagam, da se v Sloveniji ne uporabljajo pojmi, kot sta zastonj in brezplačen, ampak se za vsako storitev natančno izračuna strošek in o tem obvesti uporabnika (učenca, starše pa tudi učitelje in druge zaposlene), tako da bo vsakdo natančno vedel, koliko in kdo plača za njegovo šolanje. Spisek stroškov šolanja naj se vodi tudi za vsakega šolajočega se (osebni izobraževalni račun), tako da na ravni terciarnega izobraževanja ne bodo nastajale izredno velike razlike, ko nekaterim država plača za šolanje do diplome 3000 evrov, drugim pa 100.000 evrov in več. Postaviti je treba merila, koliko lahko posameznik izkoristi sredstev iz skupnega denarja in kakšne ima dodatne ali dolgoročne obveznosti v primeru večjega financiranja (na primer določeno število let dela v državni službi na določenem področju ipd.). Logičen korak je treba narediti tudi pri vzgoji mladih, ki ne smejo dobiti nobenega denarja (razne žepnine, plačilo IKT-storitev), ne da bi ga zaslužili z raznimi deli, ki jih je treba ovrednotiti in jih morajo opraviti.

Osredotočenje na učence, dijake in študente, ne na ustanove!

Izobraževalni sistem se mora osredotočiti na zagotavljanje kakovostne izobrazbe učencev, študentov in dijakov ter na financiranje njihovega izobraževanja, ne pa na financiranje ustanov, ki menijo, da je država dosmrtno dolžna skrbeti zanje, ne glede na njihovo delo in boljšo ponudbo na trgu. Z uvedbo osebnih izobraževalnih računov in načinom financiranja, ko denar dobijo in na šolo prinesejo študenti po svoji optimalni izbiri, se bo uveljavil pregleden in konkurenčen način dela izobraževalnih ustanov, mladim pa se bodo zagotovile enakopravne možnosti za študij. Vsaka izobraževalna ustanova mora prikazati, kaj za določen denar ponuja oziroma koliko je določen program, izveden na različnih ravneh, vreden. Treba je omogočiti tudi sofinanciranje za višji standard izobraževanja in študentom omogočiti ustrezne finančne instrumente (štipendijo, posojila…).

Pri izvedbi programa morajo imeti ustanove avtonomijo, učne rezultate pa je treba zunanje preverjati. Osnovna celica mora biti visoka šola ali fakulteta, vse druge povezave so s stališča študentov pa tudi države nepomembne.

Visokošolsko izobraževanje potrebuje temeljito spremembo, saj na univerzitetne programe sodi okoli 25 odstotkov populacije (ali okoli 5000 študentov na leto), na visoke strokovne do 35 odstotkov, drugi pa na višje strokovne šole. Sedanji vpis ne zagotavlja potrebne kakovosti in je glavni razlog za izredno velik osip študentov. Princip, da bo dekan, ki bo sprejel študenta na šolo, moral zagotoviti, da bo ta šolo z vsaj 90-odstotno verjetnostjo končal, zahteva popolnoma drugačen način razmišljanja in ravnanja (od predvpisa do diplome), predvsem pa človeško poštenost in odgovornost do mladih, ustanove in družbe. Poklicno usmerjanje mora postati obvezni del programa visokih šol, ne pa da to vlogo prevzemajo zavodi za zaposlovanje.

Ker se znanstvena zakonodaja stalno povezuje z izobraževalno, je treba verjetno ugotoviti, da je danes velik del raziskovalcev zunaj fakultet in so kot taki izjemno zanimivi kot avtentični sodelavci sodobnih ustanov, za druge pa mora veljati, da naj se sredstva porabijo čim bolj koristno za napredek slovenske države, kar je ob sedanji razdrobljenosti ter nedefiniranih ciljih in željah družbe nemogoče. Država od najbolj bistrih in izobraženih sodržavljanov lahko pričakuje, da bodo pripravili vizije in strategije za konkurenčno delovanje na različnih področjih.

Ne sme se tudi pozabiti, da visoke strokovne šole potrebujejo kot učitelje predvsem vrhunske strokovnjake-pedagoge iz prakse, zato je zanje prenašanje modelov univerzitetnega izobraževanja neustrezno.

Ob koncu velja ministrstvu predlagati, naj poveže in ustrezno usmeri potencial, ki ga predstavljajo državne ustanove na področju izobraževanja (ministrstvo, Zavod RS za šolstvo, Pedagoški inštitut, Center za poklicno izobraževanje, Republiški izpitni center, Šola za ravnatelje, pa številni raziskovalci po fakultetah in društvih) ter štejejo skupaj nekaj sto izobraženih ljudi, pa od njih ni mogoče dobiti ustreznih podatkov ali napotil; vsi v glavnem držijo ogledalo sistemu in modrujejo, kaj je narobe. Ko pa se pojavi potreba po konkretnih raziskavah, rezultatih in povezavah, se takoj pojavijo siloviti odpori. Slovenski izobraževalni sistem nima nobene vizije, še manj realne strategije, niti volje po konceptualnih ali celo doktrinarnih spremembah. Če tega ne bo niti do naslednjih volitev, tudi od strank ne moremo pričakovati, da bodo zahtevale boljše šolstvo – saj jim nihče ne pove, kakšno naj bi bilo.