Vendar terja velika nečimrnost popravek: Slovenija je pred Grčijo tako po podatkih indeksa človekovega razvoja ZN kot po podatkih Svetovne banke o kupni moči prebivalstva za leto 2013, pa tudi Eurostat nas uvršča pred Grčijo glede na BDP na prebivalca. Razlike med vzhodom in zahodom Slovenije nedvomno obstajajo, a če so razlike tolikšne, kot jih opisuje premier, bi morala vlada že prejšnji teden sprejeti paket nujnih investicij za razvoj »nerazvitega« dela Slovenije.

Politično samopodcenjevanje pa zna imeti mnogo bolj škodljive posledice tudi za slovenski proračun. Kajti kot izvemo iz nemškega časopisa, je privatizacija javnega premoženja ključna za rešitev slovenske države iz gospodarske krize. Zato je to, po besedah premierja, tudi »centralna točka vladne politike«. In četudi slovenski premier trdi, da je nasprotovanje privatizaciji ideološko pogojeno, sklep informacijske pooblaščenke o podatkih, za katere smo zaprosili na Objektivu, kaže, da so morda upravičeni pomisleki tako o preglednosti prodaje državnih podjetij kot o nejasnih varovalih za zaščito slovenskih interesov pri privatizacijskih postopkih. Pri presoji naše zahteve je namreč informacijski pooblaščenec ugotovil, da iz dokumentov, ki jih ima Slovenski državni holding, ni mogoče ugotoviti, ali je finančni svetovalec pri prodaji Telekoma Citigroup naznanil, da je že od leta 2010 korporativni posrednik Deutsche Telekoma – vsaj v dokumentih tega ni. Prav tako v dokumentih SDH ni mogoče najti odgovora na vprašanje, kako se nadzoruje, preverja in zagotavlja skrbnost finančnega svetovalca Citigroup za interese Republike Slovenije, ki jo zahteva zakonodaja.

In medtem ko slovenski politični vrh kot šolarček veselo zabada konico šestila v hrbet Grčije, so evropski parlamentarci združene evropske levice in predstavniki levih strank na državnih, regionalnih in mestnih ravneh iz Avstrije, Danske, Francije, Nemčije, Portugalske, Slovenije, Španije, Švedske in Turčije podpisali skupno izjavo podpore Sirizi. Ta sledi pozivu Mednarodne konfederacije sindikatov, naj Mednarodni denarni sklad preneha z napadi na pokojnine in delavske pravice v Grčiji. Pred tednom pa je tudi ameriški finančni minister Jacob Lew opozoril EU, naj ukrepa, da ne bo prišlo do grške »nesreče«.

Eno leto po evropskih parlamentarnih volitvah in slabega pol leta po spremembi grške vlade se neskončna pogajanja o stopnji trpljenja, skozi katerega mora grško prebivalstvo, nadaljujejo. Zadnji del posojila, ki je obljubljen Grčiji, 7,2 milijarde evrov, ni in ni izplačan. Kljub temu pa je grška vlada do sedaj poplačala vse dospele dolgove. Uvedli so program pomoči za najranljivejše, ki vključuje ponovno priključitev na električno omrežje najbolj socialno ogroženih gospodinjstev in mesečni pavšal brezplačne oskrbe z elektriko, živilske bone za tiste, ki nimajo za hrano, in subvencije najemnin za najrevnejše. Prav tako poskušajo skleniti dogovor z bankami o zaustavitvi deložacij. Čistilke na finančnem ministrstvu so ponovno zaposlene. A finančni minister opozarja: časa je le do konca junija.

Strokovnjak za pregled legalnosti javnih dolgov in odpis dolga prof. dr. Eric Touissant je še vedno v Atenah, kjer od aprila sodeluje v odboru za javni pregled grškega dolga. Pravi, da vsaj še ta konec tedna položaja ne more komentirati, poročilo odbora pa je predvideno sredi junija.

Tudi če Grčija doseže sporazum o ukrepih, ki naj bi omogočili sprostitev dobrih sedem milijard evrov, ta znesek ne pokrije niti poplačil dolgov za junij in julij, ko bo morala upnikom vrniti 13,7 milijarde evrov. Avgusta bo morala plačati še 4,3 milijarde. Brez delnega odpisa ali prestrukturiranja dolga ne bo šlo. O tem vsi resni ekonomisti govorijo že mesece, če ne leta.

Grški profesor Panagiotis Sotiris je nedavno v Ljubljani poudaril, da so v Grčiji izvedli eksperiment neoliberalizma, kako hitro se lahko popolnoma spremeni državo. »Podvrženi smo imperialističnemu discipliniranju – ker nismo 'pravi' Evropejci, nas bodo disciplinirali v to, kar bi morali biti.« Prepričan je, da je EU do Grčije neizprosna, ker je sama v krizi. »Edina možnost za Sirizo so radikalne alternative. Sedanjih centrov moči v EU preprosto ne bo mogla prepričati v drugačne politike.« Politolog vidi rešitev v vključenosti in soodločanju ljudi; tako glede možnega izstopa iz evra kot glede sprememb delovanja javnega sektorja, ki bi si jih želeli ljudje in zaposleni.

Slovenija si je konec aprila zaradi grške krize prislužila tudi posebno omembo v New York Timesu. Naš finančni minister je opravil zoprno delo in spregovoril o tem, da se mora EU pripraviti na scenarij, če pogajanja z Grčijo ne bodo uspela: samoumevnost, ki se jo v dobi politične infantilizacije ljudi in strašno občutljivih finančnih trgov ne izreka na glas. Razen ko je izrečena, da jo lahko nato pomembnejši zanikajo. Kar je takoj naredil nemški finančni minister...

A vendar je res. Evropa potrebuje alternativni načrt. Skupaj z Grčijo ga potrebujemo vsi.