Pred dvema tednoma je na Evrosongu na Dunaju Slovenijo predstavljal duet Maraaya s pesmijo Here for You, čez deset dni pa bo na Expu v Milanu nastopila slovenska vokalna jazz-pop senzacija Perpetuum Jazzile pod vodstvom švedskega dirigenta Pedra Karlssona. Prav te dni, nenazadnje, legendarni slovenski Laibach po Združenih državah promovirajo svoj novi album Spectre, na festivalu Poezika v Novem Sadu pa Chris Eckmann, član kultnih Walkabouts, nastopa s slovenskim kitaristom Bernardom Kogovškom. Eckmann že več let živi v Ljubljani in sodeluje s številnimi slovenskimi umetniki od Frictions do Kreslina, pred nekaj leti je denimo posnel album The Last Side of the Mountain s prepesnitvami poezije velikega slovenskega pesnika Daneta Zajca.
Vlado Kreslin, ko smo že pri njem, je pred mesecem ali dvema objavil videospot z najnovejšo preobrazbo svoje legendarne Črne kitare: po že omenjenem Eckmannu, ki jo je posnel v angleščini, jo je tokrat posnel še kubanski kantavtor Ariel Cubria, ki tako kot Eckmann že nekaj časa živi v Ljubljani. V spotu Esa negra guitarra, da bo stvar še bolj zapletena, Cubria spregovori v slovenščini, Kreslin pa refren odpoje v španščini.
In končno, Zoran Predin je te dni sporočil, da je eden najboljših svetovnih gypsy-swing kitaristov Robin Nolan sprejel ponudbo, da odigra kitarski part za angleško verzijo pesmi Margita, ki jo bo posnel skupaj s hrvaškim jazz-kitaristom Damirjem Kukuruzovićem, s katerim že nekaj časa nastopa po Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji.
Teh primerov je še več, vendar sem ministrstvu za kulturo obljubil neumno vprašanje, pa dajmo: ali vse to, kar sem naštel, spada pod slovensko glasbo?
Ali, če smo natančnejši: ali je pesem slovenskega avtorja, če jo igrata britanski ali hrvaški kitarist in je odpeta v hrvaščini ali angleščini – slovenska glasba? Ali: sodi v slovensko glasbo pesem slovenskega kantavtorja, če jo sam avtor poje v španščini? Ali: sodijo v slovensko glasbo uglasbljeni verzi slovenskega pesnika, če jih v angleščini zapoje Američan? Ali: sodi v slovensko glasbo slovenska skupina, sestavljena iz Slovencev, če že trideset let ni zapela niti enega verza v slovenščini? Ali: sodi v slovensko glasbo slovenski zbor, sestavljen iz štiridesetih Slovencev in Slovenk, če pod dirigentsko palico Šveda pojejo Africo skupine Toto? Ali: sodi v slovensko glasbo duet, sestavljen iz Slovenca in Slovenke, če kot predstavnika Slovenije pojeta pesem v angleščini? Ali: sodi v slovensko glasbo jazz orkester, sestavljen iz dvajsetih Slovencev, če sredi Slovenije pod dirigentsko palico Američana igrajo skladbe kanadskega skladatelja?
Odgovor je seveda po vrsti: ne, ne, ne, ne, ne, ne in ne.
Če vam odgovori zvenijo bolj neumno od vprašanja, je to zato, ker naivno mislite, da k slovenski glasbeni dediščini sodi vse, kar napišeta Slovenca Predin in Kreslin ali slovenska skupina Laibach, vse, kar zapoje slovenski zbor Perpetuum Jazzile, in vse, kar zaigra slovenski big band slovenske televizije, sploh vse pesmi slovenskih avtorjev ne glede na to, kdo jih poje in igra, in vse pesmi tega sveta, če jih igrajo in pojejo Slovenci. Ali, še huje, sodite med tiste hipijevske »državljane sveta«, ki se sporazumevajo z glasbo kot – kako se že reče – univerzalnim jezikom in so slepi za to, da bi v Mozartu videli avstrijsko, v Chopinu pa poljsko glasbo, in jim je vseeno, ali igra Alfred Brendel Chopina, Arthur Rubinstein pa Mozarta, ali igra Chris Eckmann Vlada Kreslina, Zoran Predin Arsena Dedića, Big Band RTV Slovenija Gila Evansa, Laibach pa turško himno.
Vse nesporazume v zvezi s tem je te dni razrešilo slovensko ministrstvo za kulturo – in ali je kdo bolj pristojen za to, da pove, kaj je slovenska kultura? – s predlogom novega zakona o medijih, po katerem morajo vse slovenske radijske in televizijske hiše v svojem dnevnem programu predvajati najmanj dvajset odstotkov slovenske glasbe, natančno opredeljene kot »vokalna ali vokalno-instrumentalna glasbe, izvedena v slovenskem jeziku, oziroma instrumentalna glasba slovenskega izvora«.
Kar pomeni, da slovenska glasba niso niti Big Band RTV Slovenija, kadar igra dela ameriškega izvora, niti Vlado Kreslin, ko poje v španščini, ali Zoran Predin v hrvaščini, niti skoraj celotna diskografija Laibacha ali na primer legendarnega Buldožerja, ki se je s svojimi hrvaško-srbskimi teksti diskvalificiral iz slovenske kulture. Kar nadalje pomeni, da slovenska kultura niso niti pesmi Daneta Zajca, kadar jih v angleščini poje Chris Eckmann, kar spet nadalje pomeni, da slovenski kulturi ne pripada niti en prevod niti enega slovenskega književnika. Kar bi spet pomenilo, da angleški prevod Daneta Zajca pripada angloameriški kulturi, pravkar objavljeni slovenski prevod zbirke kratkih zgodb Deseti december ameriškega pisatelja Georgea Saundersa pa po logiki slovenskega jezika – slovenski kulturi. In tu se bomo za zdaj ustavili.
Kadar se namreč umetnost normira in klasificira s koordinatami krvi in zemlje – dobro, jezika in »izvora« – se to še nikoli doslej ni dobro izteklo.
Še dobro pravzaprav, dokler je samo neumno.
