Deset milijonov evrov lahko ostane nerazdeljenih, če Eko sklad ne najde dodatnih delavcev

Premestitve niso mogoče

Na skladu, kjer je redno zaposlenih 39 ljudi, jim je uspelo najti zgolj enega uslužbenca, ki se bo iz sprejemne pisarne preselil med ocenjevalce vlog, njegovo delovno mesto pa bo zasedel študent. Pri preostalih zaposlenih takšne zamenjave po Ziherlovih besedah niso mogoče. »Pet zaposlenih presoja vloge za kredite in tudi med osmimi v finančnem sektorju ne moremo nikogar pogrešiti, saj vodijo kup zapletenih postopkov, od računov do težav z banko NKBM, ki nam ni odvajala določenih sredstev. Potem so tu še tri pravnice, računalniški strokovnjak, kadrovica, moja tajnica, zaposleni v sprejemni pisarni, dve sodelavki sta na porodniški.«

Kadrov niti ne morejo premetavati po mili volji, saj lahko vloge za spodbude presojajo le določeni profili izkušenih strokovnjakov. »Potrebovali bi strojnika, komunalnega inženirja, močnega finančnika,« našteva Ziherl. Ker lahko o vlogah odločajo zgolj javni uslužbenci z opravljenim izpitom iz upravnega postopka, niti začasne zunanje okrepitve ne pridejo v poštev. O novih rednih zaposlitvah pa ministrstvo za okolje in prostor noče slišati, saj bi jih glede na zbirni kadrovski načrt vlade lahko zagotovili le z odpuščanji v republiškem stanovanjskem skladu, ki se prav tako že več let srečuje s kadrovsko podhranjenostjo.

Kaj pa prerazporeditev zaposlenih s kakšnega ministrstva ali drugega organa? Takšne rešitve se med drugim zaradi slabe storilnosti premeščencev po Ziherlovih besedah v preteklosti niso obnesle. Hkrati pravni strokovnjak dr. Rajko Pirnat poudarja, da Eko sklad ni organ državne uprave. »Premestitve znotraj organov državne uprave so mogoče, premeščanje iz državnega organa v ločeno pravno osebo pa ni mogoče.« Oziroma je po besedah strokovnjaka za javno upravo Gorazda Pereniča možno, če imata oba delodajalca poslovni razlog za premestitev in se javni uslužbenec z njo strinja. »Ampak na nobenem ministrstvu najbrž ne bodo rekli, da določenega uslužbenca ne potrebujejo,« ocenjuje Perenič. Dr. Pirnat pa dodaja, da gre za sadove kadrovskega omejevanja v javnem sektorju. »Verjamem, da imajo zaradi njega težave tudi v vseh drugih delih javnega sektorja, zato delo tudi drugod stoji.«

Vendarle pa Perenič meni, da bi sklad svojo kadrovsko stisko lahko reševal z zaposlovanjem ljudi za določen čas. »Vladni kadrovski načrt takšnih zaposlitev ne omejuje, predpisi določajo zgolj, da jih javna ustanova financira iz prihrankov.« Hkrati ne verjame, da izkušenih strokovnjakov z zaposlitvijo za določen čas ne bi mogli dobiti. »Tudi pri evropskih projektih so strokovnjaki delali za določen čas. Zaposlitev za nedoločen čas je najbolj elegantna, a vprašanje je, ali bodo ti ljudje čez pet let še potrebni. Zelo težavna je namreč odločitev, koga v javnem sektorju odpustiti.« Toda Ziherl vztraja: dodatni usposobljeni kadri bodo potrebni dolgoročno.

Kadrovska stiska Eko sklad sicer pesti že dolgo, toda razmere postajajo nevzdržne, ker je zadolžitev vse več. »Lani smo izdali pet javnih pozivov, letos jih bo enajst,« ilustrira Ziherl. Denarja za spodbude je več, zato bo več vlog za obdelavo, vse preveč pa se ukvarjajo tudi s pozivi k njihovim dopolnitvam. Letos je pod skladovo okrilje prešla energetska svetovalna mreža Ensvet.

Z leti se je nabralo tudi veliko administrativnega balasta. »Spremne dokumentacije k vlogam je vedno več. Zahtevamo in preverjamo gradbena dovoljenja, ker je baza geodetske uprave očitno nezanesljiva. Tudi spomeniško varstvo ni naša stvar. Ne vem niti, zakaj mora nekdo pred montažo oken, med njo in po njej dokazovati, da so vgrajena predfabricirana tesnila in je okno zatesnjeno z dodatnim tesnilnim trakom,« našteva Ziherl. Če bi jim vlada prisluhnila in oklestila zgolj te nesmiselne postopke, bi ob določenih računalniških posodobitvah na skladu že veliko lažje zadihali.

V praksi lahko pride do nezakonitosti

Med prebivalci in podjetji pa nejevolje ne povzročajo zgolj napovedane zamude pri obravnavi vlog in izplačilu spodbud, temveč tudi osnovni princip kdor prvi pride, prvi melje, po katerem sklad deli sredstva. Do denarja pridejo predvsem najhitrejši, saj ga še posebej za energijsko učinkovite ukrepe občanov vsako leto praviloma že predčasno zmanjka. Kljub temu po Pirnatovem mnenju takšno razdeljevanje subvencij pravno ni sporno in na načelni ravni ne pomeni neenakopravne obravnave prosilcev. »Zakon o varstvu okolja ta princip celo izrecno omogoča. Načelo kdor je prej, ima močnejšo pravico velja že iz rimskih časov,« pripoveduje Pirnat. Po njegovih besedah je pomembno predvsem, da to načelo vse potencialne prijavitelje postavlja v enak položaj.

A če na načelni ravni to velja, je v praksi lahko povsem drugače. »Če je postopek transparenten in je že vnaprej jasno, kdaj lahko zainteresirani pričakujejo razpis ali kolikšna bodo razpoložljiva sredstva, potem ne vidim težave,« pritrjuje Perenič. Toda že včeraj smo poročali, da mlad par iz Ljubljane še pred tednom dni na skladu ni mogel dobiti nobene informacije, kdaj lahko pričakuje razpis za subvencioniranje okoljskih ukrepov na degradiranih območjih, ki izide danes. »To pa je problem. Sploh ker so na skladu vedeli, da gre rebalans poslovnega in finančnega načrta v vlado in ga bo ta, ker ne gre za politično sporno zadevo, najverjetneje potrdila ter tako omogočila objavo razpisa. Nekdo, ki je bolj pri koritu in torej bolj pri informacijah, je lahko prej vedel, kdaj bo izšel razpis, kar lahko pripelje do nezakonitosti,« ocenjuje Perenič. V Sloveniji se po njegovih besedah pri javnih naročilih in razpisih nasploh soočamo s problemom, da država do zadnjega odlaša z razkrivanjem svojih namenov, projektov in informacij, kar prinaša prednost bolje obveščenim. »Stvari niso nikoli jasne za nekaj let vnaprej, zato tudi podjetja izgubljajo ogromne količine denarja z iskanjem informacij in najemanjem raznih obveščenih svetovalcev ter predavateljev.«