Še nikoli nisem bil tako vesel, da sem se zmotil.
Dve leti pozneje so stvari precej drugačne. V enem samem mesecu je sodišče razglasilo program NSA za spremljanje telefonskih klicev, ki močno posega v zasebnost, za protizakonitega, kongres pa se mu je odrekel. Potem ko je Bela hiša s svojo preiskavo odkrila, da ta program ni ustavil niti enega terorističnega napada, je celo predsednik, ki je program nekoč branil kot primeren in kritiziral njegovo razkritje, zdaj ukazal, naj ga opustijo
To je moč informirane javnosti.
Odprava množičnega nadzora zasebnih telefonskih klicev, kot so ga izvajali na podlagi ameriškega zakona o domovinski varnosti (Patriot Act), je zgodovinska zmaga pravic vsakega državljana, obenem pa gre za najnovejši rezultat sprememb v globalni ozaveščenosti ljudi. Po letu 2013 so institucije po Evropi razglasile podobne zakone in postopke za nezakonite ter uveljavile nove omejitve glede množičnega nadzora v prihodnje. Združeni narodi so razglasili množični nadzor za nedvoumno kršitev človekovih pravic. V Latinski Ameriki so prizadevanja državljanov v Braziliji privedla do Marco Civil, prve listine temeljnih internetnih pravic. Svet Evrope pa je priznal ključno vlogo dobro informirane javnosti pri popravljanju neprimernih ukrepov vlad, ko je pozval k sprejetju novih zakonov, ki bi preprečili preganjanje žvižgačev.
Onstran meja zakonov se je napredek zgodil še hitreje. Tehnologi so si neutrudno prizadevali na novo oblikovati varnost naprav, ki nas obkrožajo, vključno z jezikom spleta. Odkrite in popravljene so bile skrivne pomanjkljivosti znotraj ključne infrastrukture, ki so jih izkoristile vlade za lažje izvajanje množičnega nadzora. Temeljni tehnični varnostni ukrepi, kot je šifriranje – ki so ga včasih imeli za ezoterično in nepotrebno –, so v izdelkih inovativnih podjetij, kot je Apple, že kar samodejno omogočeni, tako da, tudi če vam ukradejo mobilni telefon, vaši zasebni podatki ostanejo zasebni. Takšne strukturne tehnološke spremembe lahko zagotovijo dostop do temeljne zasebnosti brez omejitve, saj zaščitijo običajnega državljana pred arbitrarnim sprejemanjem novih zakonov, ki kršijo zasebnost, kakršne zdaj uveljavljajo v Rusiji.
Čeprav smo dosegli velik napredek, pa pravico do zasebnosti – temelj svoboščin, zapisanih v ameriški listini temeljnih pravic – še vedno ogrožajo drugi programi in institucije. Nekatere v svetu najbolj priljubljene spletne storitve so na seznamu partnerjev NSA pri njenih programih množičnega nadzora, poleg tega vlade po vsem svetu na tehnološka podjetja izvajajo pritisk, naj delajo raje proti svojim kupcem kot zanje. Milijarde podatkov o lokaciji mobilnih telefonov in klicih še vedno prestrezajo druge institucije, ki jih ne zanima, ali so ti, ki jim je tako kršena zasebnost, česa krivi ali ne. Izvedeli smo, da naša vlada namerno slabi temeljno varnost na spletu z »zadnjimi vrati«, ki spremenijo zasebna življenja v odprte knjige. Metapodatki, ki razkrivajo osebne povezave in interese običajnega uporabnika spleta, še vedno prestrezajo in spremljajo na ravni, ki je brez primere v zgodovini: medtem ko vi to berete, si ameriška vlada vse beleži.
Zunaj ZDA so šefi tajnih služb v Avstraliji, Kanadi in Franciji izkoristili nedavne tragedije za to, da so zahtevali še večja pooblastila za poseganje v zasebnost, kljub prepričljivim dokazom, da takšno večanje moči države nasproti posamezniku ne more preprečiti terorističnih napadov. Britanski premier David Cameron je nedavno razglabljal takole: »Ali bomo dovolili, da bodo ljudje med seboj komunicirali tako, da tega ne bomo mogli spremljati?« Kmalu je našel odgovor, ko je dejal, da »smo bili predolgo pasivno-strpna družba, ki je svojim državljanom govorila: dokler boste spoštovali zakone, vas bomo pustili pri miru«. Ob prehodu v novo tisočletje si je redko kdo lahko predstavljal, da bodo morali državljani razvitih demokracij kmalu braniti koncept odprte družbe proti svojim lastnim voditeljem.
Vendar pa se ravnotežje moči počasi spreminja. Priče smo pojavljanju generacije, ki prihaja po terorističnih napadih in zavrača gledanje na svet z vidika ene same tragedije. Prvič po napadih 11. septembra lahko vidimo obrise politike, ki se odvrača od represije in strahu, tako da se upira poseganju v zasebnost in se opira na razum. Z vsako zmago na sodišču in z vsako spremembo zakonov dokazujemo, da so dejstva bolj prepričljiva od strahu. Kot družba pa ponovno odkrivamo, da vrednost pravice ni v tem, kar skriva, temveč v tem, kar varuje.
Amnesty International v okviru svojih prizadevanj proti množičnemu nadzoru brez razlikovanja, ki krši človekove pravice, sodeluje z Edwardom Snowdnom. Gre za kampanjo #Unfollowme, ki jo izvaja tudi Amnesty International Slovenije.
