Ob trenutno vseprisotni, na trenutke histerični gonji, pravih orkestriranih napadih levih populistov, politikov, sindikatov in različnih mnenjskih voditeljev proti privatizaciji Telekoma ali proti kakršni koli drugi privatizaciji ali celo poizkusu privatizacije, se mi v misli nehote prikrade primerjava s prej omenjenimi biološkimi zastonjkarji, prostimi jezdeci in prisvojitelji neupravičenih rent. Kaj pa, če so vsi ti zagovorniki državnega lastništva, braniki nacionalnega interesa, varuhi delovnih mest in kar je še podobnih likov in izrazov čisto nekaj drugega kot to, za kar se predstavljajo? Kaj pa, če je njihovo zaklinjanje in branjenje državnega lastništva, nekakšne državne srebrnine, njihovo nenehno prepričevanje javnosti, da mora država poskrbeti tudi za postiljanje in pripravo zajtrkov v hotelih, za izdelavo čevljev in bazensko temperaturo, samo predstava za javnost? In kaj, če se samo navzven kažejo kot skrbniki te nacije, v resnici pa samo neusmiljeno, dan za dnem srkajo življenjsko energijo iz ubogih državnih družb? Kaj, če jim v bistvu gre samo za njihove dobro plačane položaje, za neupravičene rente, monopole, za ohranjanje statusa quo in za vrtoglave honorarje? Kaj, če jim gre samo za vpliv, oblast in moč, s čimer lahko potem nagrajujejo sebi poslušne, nesposobne in uslužne kadre, sorodnike in prijatelje? Kaj, če jim je samo do zastonjkarske pojedine, pri tem pa se dobro zavedajo, da jim pravi lastnik tega ne bo več dopuščal? Je mar ta histerija posledica njihovega zavedanja, da se orjaško zastonjsko kosilo počasi končuje? Ob takšnih vprašanjih in mislih me spreleti srh in samo upamo lahko, da so te njihove izjave, napadi, zaklinjanja in nenehna preigravanja le plod njihovega neznanja, nevednosti ali slabega poznavanja svetovne ekonomske zgodovine.
Z ohranitvijo pretežnega, medsebojno prepletenega državnega lastništva smo si namreč v Sloveniji pravzaprav sami sebi ustvarili ultimativni problem »agenta-principala«. Glavni pojavni obliki tega problema, katerih akutne pojave imamo priložnost opazovati prav zdaj, sta moralni hazard, oportunizem, prisvajanja rent, zastonjska kosila, pravi parazitski raj, nezmožnost učinkovitega nadzora in uničujoča, vseprisotna negativna selekcija, ko tisti najsposobnejši enostavno ne dobijo služb, medtem ko najzahtevnejša, najodgovornejša delovna mesta in položaje zasedajo popolnoma nekompetentni ljudje.
Številne mednarodne empirične analize so tudi pokazale, da so gospodarske družbe v državni lastnini na splošno dosti manj učinkovite kot pa zasebne. Posledična nizka inovativnost, učinkovitost, podjetnost in fleksibilnost teh družb zavira gospodarsko rast, neposredno zmanjšuje število razpoložljivih delovnih mest, zmanjšuje družbeno blaginjo, poleg tega pa mora država še nenehno pokrivati njihove velike izgube. Trenutna dominantna vloga državne lastnine v Sloveniji tako predstavlja tudi eno glavnih ovir za prihod tujih strateških investitorjev, neposrednih tujih investicij ter zavira razvoj in vzpostavitev efektivnega sistema vodenja in obvladovanja družb, ki posledično v kriznih časih vodi do nizke dobičkonosnosti in finančne ranljivosti.
Seveda moramo dodati, da ekonomska teorija državno lastništvo priporoča v primerih javnih dobrin, pri storitvah in dobrinah s pozitivnimi eksternalijami (javno zdravstvo, šolstvo, univerze, generiranje človeškega kapitala itd.), pri zagotavljanju socialne in pravne države ter v primerih naravnih monopolov (vodna, električna oskrba itd.). V luči povedanega se seveda na koncu postavi vprašanje, zakaj tem prerokom državnega lastništva in nacionalnega interesa vedno znova nasedamo in potem še nenehno plačujemo za njihova zastonjska kosila. Nedavne poteze DUTB in nekatere uspešno izpeljane privatizacije so tako prava junaška dejanja in nam na dolgi rok končno prižigajo luč na koncu predora. Bomo končno postali normalna družba blaginje, ustvarjalnosti in napredka?