O podobnih ukrepih so in še razmišljajo tudi uprave drugih medijskih hiš. V enem od večjih slovenskih medijev so izkušenemu, vendar tedaj brezposelnemu novinarju ponudili deset evrov za članke, ki bi bili ekskluzivni in s katerimi bi poglobljeno obdelal določene teme. V pogodbi o sodelovanju, po kateri bi moral morebitne stroške tožb prevzeti nase, je bila navedena celo kazen v višini 30.000 evrov, če bi zahteval sklenitev rednega delovnega razmerja. Trenutno je od okoli 2200 novinarjev četrtina takšnih, ki niso redno zaposleni, njihov povprečni mesečni dohodek pa znaša 1000 evrov bruto – poleg tega, da jim ni zagotovljena socialna varnost, delajo za minimalno plačo.

Dokončni odhodi in krajši izleti novinarjev v državne in druge službe so danes v slovenskem časnikarstvu nekaj povsem običajnega in razumljivega. Zato je tudi urednikov, mentorjev in novinarjev, ki bi zaradi svojega dela v javnosti in med stanovskimi kolegi uživali zaupanje in ugled, na trgu vse manj. Medtem ko se uredništva, ki morajo vsakodnevno nadzirati vse zapletenejše in bliskovitejše premike na družbeni, politični in ekonomski šahovnici, soočajo s kadrovsko podhranjenimi redakcijami in ukinjanji dopisništev, jim uprave sporočajo, da je novinar tako in tako lahko vsak. Po epizodi, ko so novinarji iz resnih medijev v prostem času in pod psevdonimi pisali še za brezplačne časnike političnega naročnika, postaja tudi razmišljanje, da lahko v dopoldanskih urah opravljaš funkcijo župana, v popoldanskem času pa kot urednik urejaš televizijski informativni program, družbeno sprejemljivo. Če si izposodimo besede nekdanjega dolgoletnega člana Delove uprave Jureta Apiha, se na medijskem trgu soočamo s situacijo, v kateri je nekdo danes urednik mode, jutri piše o politiki, pojutrišnjem pa razmišlja o kulinariki. Novinarski izdelki so zato vse bolj površni in senzacionalistični, pravila igre (kodeksi) tega za demokratične standarde zelo pomembnega poklica pa le še črke na papirju.

Vse to so razlogi, zakaj danes skoraj nobeden od evropskih medijskih igralcev ne povoha slovenskega medijskega trga, predvsem pa izvrstnih novinarjev, ki so kljub zaostrenim razmeram pripravljeni še naprej ustvarjati kakovostne medijske vsebine. Časopisi z večdesetletno tradicijo, ki so jim političnoekonomske elite zaradi dolgoletnega izčrpavanja na račun razvoja zbile ceno, zanimajo le še proizvajalce komutatorjev ali (povezane) osebe neznanega izvora, ki želijo ohraniti družbeno moč. Besede enega najbogatejših Slovencev Joca Pečečnika, da bi Bojanu Požarju priskočil na pomoč pri vodenju nekdaj prestižnih revijalnih blagovnih znamk, ker misli, da »obvlada sceno«, so tako zgolj odraz stanja duha na domačem medijskem prizorišču, na katerem lahko tudi vodja opozicije in lokalni šerifi ustanavljajo svoja trobila.