Miroslav je bil do igre s telefonom takoj v dvomu. Ker se mu zdi, da to ni za otroke. Na koncu namreč lahko kdo reče tudi kakšno packarijo, tega pa se resni Miroslav pač ne gre.

Dejan je za igro navduševal Karla in strumno dodal, da je telefon krasna igra. Kdor namreč zna igrati tako igro, bo vedno pri telefonu glavni in bo znal vedno poslati v druga ušesa tisto, kar je njemu prav.

Lukec (vedno z levim kazalcem v nosu...) je bil tokrat celo najglasnejši in je ugovarjal, da bi se (malce slabo je poslušal starejše) »šli telefon, ker on svojega že ne da in mu ga je mami kupila za rojstni dan in se takih stvari nikomur ne da ali proda in sploh«! Lukec je pač rad nestrpen, ker se mu zdi, da se drugi veliko stvari dogovorijo za njegovim hrbtom. Dejan je hitro dodal, da je on igro predlagal, pa ne zato, da bi kdo telefon zares izgubil ali celo dal ali prodal.

Alenka je medtem na svoj v lep roza ovitek umeščeni telefonček pisala sporočilca in se samo porogljivo namrdnila. Tole igrico s telefonom dobro pozna, tudi njej se je že zgodilo, da na koncu pride na dan nekaj povsem drugega, kot je rekla na začetku komu na uho…

Ljudmila (ljubkovalno Milči) pa tokrat izjemoma ni posegla po kaki bolj nadzemeljski razlagi in je samo navrgla, da se ona tudi zna igrati telefon, ker je to pri nas znana igrica in so se jo že njeni starši igrali. Končala pa je v zanimivem slogu, da je danes vse naprodaj in bi ona tudi svoj telefonček prodala, če bi zanj dobila veliko denarčkov…

No, končno so posedli v krog in ker je bil Janez prav pod menoj, sem slišal, da je Zokiju na uho šepnil kot prvi v igrici: »Prodam telefon, ki ga imajo zdaj tako ali tako napačni v rokah.« Komplicirano? Ne vem, vem pa, kaj je na koncu rekel Miroslav: »Jaz imam o prodaji telefona stališče, a se z njim ne strinjam!«

Odzivov nisem več slišal, ker mi je zazvonil telefon. »Danes greva k tvoji tašči!« me je osrečila boljša polovica.