Da je politična obljuba prepričljiva, mora pasti v okolje, kjer velja, da nič od tega, kar je že tam, ne deluje. Živimo v zastarelih odnosih, ki jih je treba osvežiti, znane politične rešitve ne dajejo nobenih pametnih rezultatov več, so prepočasne in v resnici v popolnem neskladju z našim časom in njegovimi potrebami. Pri znanih formacijah se ne splača nič korigirati, delno spremeniti ali posodobiti. Je pretežko, predrago in preveč dolgotrajno. In v resnici tudi še kar dolgočasno. Uspeh je možen samo z novo strukturo, ki izbriše vso zastarelo politično kramo in začne znova. Ta prijem je do popolnosti razvila sedanja slovenska vlada, predsednik republike pa ga je prignal do genialnih rešitev in se skoraj vsak teden pojavi s popolnoma novo podobo.

Tega ni težko kupiti. Takoj ko nova rešitev nastopi, pa se pokažejo stare napake. Ko se razkadi marketinška megla, postane očitno, da je na oko nova rešitev že zastarela. Videz je sicer super, vendar so pod njim stare komponente, za katere vemo, da nam niso ustrezale že pri prejšnjih rešitvah. Še huje je. Slabih rešitev v prejšnji izvedbi smo se že nekako navadili in smo razumeli, kako delujejo. Če ne drugače, smo z nekaj dobre volje in božje pomoči razumeli vsaj, zakaj se tako obnašajo in kaj pravzaprav delajo. Nova rešitev se obnaša bizarno. Ne daje tega, kar je obljubljala, tisto, kar dela, pa je v nasprotju z obljubami.

Nova slovenska vlada je sijajen primer tega. Premier se je pojavil kot svež obraz in z novostjo opravičeval svojo nespretnost. Ampak takoj ko je zasedel mesto, se je izkazalo, da izhaja iz stare politične družine, sodeloval je pri pisanju slovenske ustave in pri izbiri simbolov na slovenski zastavi. Obraz je bil morda nov, telo pa je imelo veliko zelo starih političnih izkušenj. Njegova vlada nikoli ni delovala kot generator novih rešitev, ampak je zgolj preoblekla stare rešitve in radikalizirala staro ekonomsko politiko. Njene aplikacije pa so začele odpovedovati druga za drugo in jih je treba sproti zamenjevati. Najizvirnejša rešitev, ki jo je ponudila, je bil napad na Grčijo. To je bila točka, ko se je vse čvekanje o vrednotah, etiki in morali srečalo z dvema preprostima dejstvoma. Ne samo da vlada ni pametna, tudi srca nima. Po človeku, ki leži na tleh, ni niti etično niti moralno hoditi s težkimi okovanimi čevlji. Pri državah pa se to kdaj utegne tudi maščevati. Prvi učinek nove vlade je bilo vpraševanje, če so bile prejšnje res tako slabe in ali jih je res bilo pametno zamenjati.

Nova deluje zastarelo. Ampak ravno to priča o njeni modernosti. Vlada se obnaša kot nov digitalni telefon ali prenosni računalnik. Stari model z vsemi napakami v resnici še čisto dobro deluje, vendar je njegova družba že po slabem letu uporabe postala neznosna. Po začetnem navdušenju se na njem vidijo samo še napake in kar sam kliče po zamenjavi z nečim novim. Po kratkotrajnem oklevanju ga bomo zamenjali z novim modelom. Z njim pa se bo ponovila stara zgodba in bo že nova naprava sama priznala, da je zastarela in da je treba najprej od nekod sneti novo izvedbo programske opreme. Ta bo delovala šepajoče in bo zahtevala vedno nove osvežitve, dodajanje aplikacij in brisanje starih. Digitalna naprava ni samo zastarela že v trenutku, ko jo kupimo, v roke nam pride kot nedelujoča in nepopolna naprava, ki takoj zahteva posodobitev.

Tako v nasprotju z analogno tehnologijo deluje digitalni svet. Analogna tehnologija je bila narejena tako, da je ob nakupu delovala vsaj deset let. Če je kaj nehalo delati, jo je bilo mogoče dati v popravilo in delala je še naslednjih deset let. Za analogni pralni stroj ni bilo nič nenavadnega, če je delal trideset let. Digitalni pralni stroj bo po petih letih treba zamenjati v celoti. Ni kaj popravljati. Digitalni telefon bo po enem letu postal kulturno neuporaben, tudi če bo kot naprava še vedno deloval. Treba ga je odnesti v zbirni center in ga odložiti v zabojnik za nevarne odpadke. Nič drugega z njim ni mogoče početi.

Ne da bi prav opazili, je tako začela delovati tudi politika. To ni samo slovenski fenomen. V večini Evrope je tako, da vladne kombinacije težko preživijo več kot en mandat. Ponekod ne več kot eno leto. Posod nastajajo nove politične rešitve, ki zagotavljajo, da bodo prinesle radikalni obrat v politiki, meljejo pa iste stare rešitve. Nova ideja se rodi enkrat na deset let, potem ko se je zamenjalo deset novih škatel z bolj ali manj enako vsebino. V politiki to izzveni bizarno, ker vlada pravi, da je telefon, obnaša se kot fotoaparat, razglaša socialno politiko, ponuja pa bančništvo.

Pravilen pristop do digitalne politike je ekološki. Pri izbiranju naslednje nove vlade bo treba predvsem preverjati, koliko je mogoče njene posamezne dele reciklirati in koliko preverjenega recikliranega gradiva je že v njej. Kje bo v kratkem končala, je vnaprej jasno.