Novembra so se na srečanju članov Opeca odločili, da ne bodo zmanjšali načrpanih količin surove nafte, in se tako spustili v boj za tržni delež. Člani organizacije sedaj črpajo največje količine v zadnjih dveh letih in skušajo tako izriniti alternativne proizvajalce z višjimi stroški črpanja. Na drugi strani se proizvajalci, ki jim je do danes uspelo preživeti cenovno vojno, prilagajajo z višjo učinkovitostjo in nižanjem stroškov črpanja.
Med člani Opeca najdemo tudi Iran, ki se dogovarja o svojem nuklearnem programu in s tem možnosti dviga sankcij za njihov izvoz nafte. Oblasti v Teheranu trdijo, da bi lahko v primeru dviga sankcij v šestih mesecih proizvajali do enega milijona sodčkov na dan. To bi bila dodatna količina, za katero bi morali preostali člani organizacije narediti »prostor«. S tem se napoveduje interni boj za kvote znotraj organizacije. Lahko omenim, da sicer strategija nezmanjšanega deleža deluje, saj se je število ameriških alternativnih črpališč zmanjšalo, zmanjšali so se tudi zneski, ki se vlagajo v razvoj. Cenovna vojna se je lani začela ravno zaradi vse večjih načrpanih količin v ZDA. Sicer so porabniki nafte tudi v drugih panogah, kljub temu se je v ZDA porabi skoraj 70 odstotkov v transportu.
Vrnimo se k električnim avtomobilom, ki se izboljšujejo. Praktično vsak večji proizvajalec ponuja kakšno električno gnano različico priljubljenega modela. Vprašanje, ki se ob tem pojavi, je, koliko elektrike bomo v prihodnje potrebovali in iz katerega vira jo bomo dobili. Je že res, da je mogoče polniti avtomobile ponoči, ko je elektrike preveč. Kljub temu pa lahko pričakujemo v prihodnje razmišljanje v smeri gradnje novih jedrskih elektrarn. Te so na neki način najčistejše in pridobljene količine elektrike ne nihajo sezonsko, kot se to dogaja pri sončnih, vetrnih in hidroelektrarnah.
Kako se bo vse to odražalo pri cenah nafte in urana v prihodnje, je seveda težko napovedati.