Raje v Litijo kot v Zagorje
Okoli 15 litijskih varovancev sicer vsakodnevno odhaja na delo v Varstveno- delovni center Zagorje ob Savi, vendar je vsaj deset članov društva, ki se ne vozijo v Zagorje, zainteresiranih, da bi se v litijsko enoto vključili takoj, okoli 30 pa je takšnih, ki bi varstveno-delovni center nujno potrebovali, saj niso vključeni v nobeno tovrstno ustanovo, niti niso nikoli hodili v šolo, pojasnjuje Mlakar-Agreževa. Vendar interesa za tak center v Litiji ni, ugotavlja sogovornica. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je namreč lani po nekaj letih spet podeljevalo koncesijo za opravljanje dejavnosti, a je Litijani niso dobili, prav tako interesa ne zaznavajo na litijskem centru za socialno delo ali v zagorskem varstveno-delovnem centru, s katerim sicer litijska šola s prilagojenim programom dobro sodeluje.
Mlakar-Agreževa ocenjuje, da na ministrstvu ne poznajo realne slike o potrebah v Litiji. »V litijski enoti bi denimo lahko izvajali zeleni program in sodelovali s komunalnim podjetjem, tako da bi izdelovali izdelke iz lesa ali kovine. Ni pomembno, koliko dejavnosti imajo varovanci na voljo, pomembno je, da delajo in za to dobijo nagrado ter da je poskrbljeno za hrano in higieno,« pojasnjuje.
Potrebe uporabnikov proti racionalni porabi sredstev
Kljub vsemu v. d. direktorja Varstveno-delovnega centra Zagorje Špela Režun, ki zagovarja pester nabor delovnih in interesnih aktivnosti, pravi, da v tem trenutku odprtje enote v Litiji zanje ne bi bilo gospodarno. »Na podlagi dosedanjih dogovarjanj s prevzemom enote v Litji ne bi mogli zagotoviti za uporabnike kakovostnega niti gospodarnega delovanja dislocirane enote. Za deset uporabnikov je težko z dvema zaposlenima in enim polovično zaposlenim zagotoviti pestre delovne in interesne aktivnosti ter zagotoviti strokovno individualno obravnavo in ustrezen delovni čas,« pojasnjuje Režunova, ki med razlogi, zakaj ne gredo v odprtje enote v litijskem socialnovarstvenem centru, navaja tudi previsoko najemnino, ki bi znašala od 13 do 15 evrov za kvadratni meter, in nejasen delež obratovalnih stroškov, ki bi jih morali plačevati.
Podobno stališče imajo tudi na ministrstvu, kjer menijo, da bi odprtje enote za manjše število uporabnikov terjalo neracionalno porabo proračunskih sredstev, hkrati pa tudi slabšo kakovost storitev, ker bi imeli omejeno izbiro aktivnosti in manj strokovnega osebja, kot zahtevajo normativi. Kaj torej ostane kandidatom za varstveno-delovni center, kot je Marija Pirc, 26-letnica z downovim sindromom, ki prihodnje šolsko leto ne bo več mogla v šolo s prilagojenim programom? »Njenim staršem bo ostalo le dvoje, ali bodo našli in plačevali varstvo zanjo ali pa bo eden od njiju moral pustiti službo,« pravi Mlakar-Agreževa. Na ministrstvu pa trdijo, da mora biti sprejemljiva rešitev obiskovanje centra v Zagorju.
