Ali so predizajnirani sintetični prostori, kjer pripravljajo izumiteljsko (post)avtorsko hrano iz (menda lokalnih) alg, lišajev, strupenih mravelj, komaj rojenih domačih živali in napihnjenih rib, res tisto, kar si gostje želimo, in tisto, kar morajo ocenjevalci postaviti na vrh? Vse bolj se zdi, kot da bi šlo pri The World's 50 Restaurants za tekmo, v kateri iščejo najbolj neobičajne restavracije na svetu. Pa ne bomo moralizirali, vsak jé in pije, kar hoče oziroma tisto, kar lahko plača. Jedilni listi v restavracijah, ki so na vrhu lestvice, so enostavno predragi za naše pregovorno prazne žepe, da o potovanjih in stroških spanja na drugih delih planeta niti ne govorimo.
Lahko pa govorimo o naših restavracijah, ki jih kot po navadi – samo enkrat je bila na 89. mestu ljubljanska restavracija JB – spet ni med najboljšimi. In če smo prav obveščeni, letos naših ni bilo niti med ocenjevalci, kar se je pretekla leta redno dogajalo. Slovenija in tudi Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Srbija ter kar je še držav bivše Jugoslavije nimajo nobenih možnosti v veliki vojni gostinsko-turističnih interesov. Dodatno pa je treba spomniti, da naše gostinstvo nima nikakršne podpore države. Če to dejstvo povežemo z očitki o korupciji Južnoameričanov, lahko ugotovimo, da pri nas pravzaprav ni nobene možnosti, da bi država tuje ocenjevalce podkupila. Naši državni uradniki niti ne vedo, da obstaja vodnik oziroma tekmovanje The World's 50 Restaurants. Tako kot ne vedo, na kakšen način bi se povezali z najpomembnejšim svetovnim gostinskim vodnikom Michelin. Pa kaj sploh govorimo o strategijah, saj naša država nima niti ministrstva za turizem.
