Priletni Švicar je v času vladanja demonstriral, kako je s spretnimi manevri mogoče dolgo časa ostati na položaju, predsednik Fife je bil od leta 1998. Dolgo časa je krmaril med čermi, ki so jih predstavljali glasovi iz razvitega nogometnega sveta. Na drugem polu, predvsem v Afriki in Aziji, je imel dovolj zaveznikov, da je vedno znova iz škandalov izšel kot zmagovalec, čeravno je vedno dobil nekaj prask. Čeprav je kazalo, da bo položaj za las ohranil tudi po škandalu v Zürichu, je bilo teh le preveč.
Toda zakaj se je to zgodilo ravno zdaj? Zakaj Blatter ni pokleknil na primer pred štirimi leti, ko je bilo na volitvah prav tako vroče, ali pred časom ob preiskavi domnevnih nepravilnosti ob glasovanju za prireditelja svetovnega prvenstva leta 2018 in 2022?
Odgovor na to vprašanje lahko iščemo v tem, da je afera močno presegla nogometne okvire. Pljusknila je na politični parket. Vključili so se veliki igralci, kot so Združene države Amerike, ki vodijo obsežno preiskavo. Prav tako lahko domnevamo, da imajo Blatterjevi nasprotniki v rokah še kakšen argument oziroma dokaz o morebitni nepoštenosti dovčerajšnjega predsednika Fife. Ali je z odstopom pobegnil pred zanj hujšimi posledicami, bo morda znano v prihodnjih dnevih, možno pa je tudi, da tega ne bomo nikoli zvedeli.
Blatterjev odstop je poskrbel za olajšanje. To je dober znak, da bi lahko sledilo očiščenje, prav tako kot preiskave, ki še potekajo. Nogomet zdaj potrebuje nove temelje, ki naj bodo zgrajeni iz vrednot, ki jih je Fifa doslej zagovarjala le na papirju: na športnem boju in enakih možnostih. Izkušnje pa nas učijo, da kljub temu ni treba skakati od veselja. Za Blatterjem namreč lahko na oblast pride nov, še večji Blatter.
