Se je medijski imperator in milijarder avstralskega rodu Rupert Murdoch res spektakularno spreobrnil in po skoraj štirih desetletjih javnega nasprotovanja britanskemu članstvu v EU in neusmiljenega bičanja EU misli, da bi Velika Britanija vendarle morala ostati? Domnevno zaradi gospodarske škode, ki naj bi jo utrpela zaradi odhoda. Vse je kazalo na to, saj mu je to pripisal novinar, ki je do zdaj vedno prvi vedel za Murdochove odločitve. »Srce mu govori, da bi morali iz EU, a glava pravi, da bi morali ostati,« je napisal v tedniku Mail on Sunday.
Mehko zanikanje
Murdoch si je vzel veliko časa za to, da je zelo mehko zanikal to trditev, ko je tvital: »Čuden preskok v Mail on Sunday, ki trdi, da sem se obrnil in podpiram britansko ostajanje v EU. Nekje je prišlo do nesporazuma.« Tega, da se je menda premislil tudi glede Škotske – prej naj bi bil za njen odhod iz Velike Britanije zaradi srca, zdaj zaradi glave za to, da ostane –, še ni komentiral. Je pa medtem škotska prva premierka Nicola Sturgeon prvič napovedala nov referendum o škotski neodvisnosti, ko je v govoru v Bruslju dejala, da bi britanski odhod iz EU na Škotskem sprožil orjaško jezo in zahtevo po novem referendum.
Vse o Murdochovem vplivu na otoško politiko v zadnjih skoraj štirih desetletjih povejo njegovi odnosi bližnje vrste s premierjem za premierjem, ki so jih Britanci izvolili, če so bili prej njegovi izvoljenci (in zavrnili, če niso bili). Od leta 1979 do maja letos so na vseh volitvah zmagali politiki, ki jih je v kampanji podprl njegov medijski imperij. Začelo se je z Margaret Thatcher, ki je postala botra največjega povečanja monopolistične moči v sodobni zgodovini britanskega tiska, ko mu je pomagala do polastitve dnevnika Times in tednika Sunday Times. Pomagala mu je tudi streti moč časopisnih sindikatov. Thatcherjeva je leta 1981, dve leti po tem, ko je postala prva ženska na Downing street 10, potrebovala podporo tiska, saj so konservativci v anketah vse bolj zaostajali za laburisti. Ko je naskrivaj podprla Murdochov prevzem Timesa in Sunday Timesa in Murdochu pomagala do lastništva skoraj štiridesetih odstotkov britanskega tiska, jo je dobila in sebi pomagala do zmage na naslednjih dvojih volitvah.
Arhivi so ju postavili na laž
Ko so leta 2012 objavili njen premierski arhiv, se je izkazalo, da sta se naskrivaj srečala v uradni podeželski rezidenci britanskih premierjev Chequers, in sicer samo tri tedne preden je leta 1981 Murdochov prevzem obeh časopisov blagoslovila njena vlada, čeprav bi morala o tem odločati komisija za monopole in prevzeme. To srečanje, ki sta ga oba zanikala trideset let, je čez noč spremenilo odnose med otoško politiko in mediji oziroma novinarstvom, saj je prineslo dolgoleten ogromen in nezdrav vpliv avstralskega desničarja na britansko politiko.
Glede Murdochovega evroskeptičnega vpliva na britansko politiko do EU je največ razkril naslednik Thatcherjeve John Major. Murdoch mu je tri mesece pred volitvami leta 1997 dejal, da mu ni všeč njegova proevropska politika, in mu postavil ultimat: če je ne bo spremenil, se bodo njegovi časopisi postavili proti njemu. Major se je upal upreti in Murdoch ga je kaznoval s podporo novolaburistu Tonyju Blairu, ki je zaradi njegove podpore edini laburist, ki je na volitvah zmagal trikrat zapored.
Bo Murdoch, tujec, ki nima niti volilne pravice v Veliki Britaniji, imel najmanj zelo pomembno besedo o tako prelomni odločitvi, kot je članstvo v EU, ne oziraje se na to, ali se je ali ne »obrnil« glede odhoda iz EU? In od tega, ali se bo odločil s srcem ali z glavo? Če sodimo po tem, da vedri in oblači na otoški politični sceni že četrto desetletje in da očitno ni izgubil veselja z vplivom na politično podnebje na Otoku, je lahko odgovor ne obe vprašanji (žal) samo pritrdilen.
