Življenjsko nujno potrebni organ (beri: javni sektor), ki naj bi skrbel za blagor celotnega organizma (beri: družbe), je že vse od začetka vsesplošnega stresa (gospodarske krize) pod budnim pogledom zdravnikov – vsakokratnih vlad. Žal so se te zdravljenja lotile povsem zgrešeno. Bolniku so iz leta v leto vse bolj omejevale dostop do kisika, se parcialno lotevale le najakutnejših simptomov, povsem pa so zapostavile zdravljenje glavnega vzroka bolezni – leta 2008 vzpostavljenega novega plačnega sistema v javnem sektorju.

Enotni plačni sistem, ki naj bi zajezil naraščajoče stroške in vzpostavil pravična plačna razmerja med posameznimi skupinami javnih uslužbencev, je bil zavožen že na samem začetku. Kljub večletnim pripravam in pogajanjem ga je na koncu Janševa vlada sprejela na hitro, saj si je z raznimi odpustki posameznim skupinam želela zagotoviti zmago pred bližajočimi se volitvami. Načrt ji ni uspel, je pa Virantova reforma dosegla, da so se stroški delovanja javnega sektorja močno povečali, razmerja med plačami pa dodatno porušila.

Dolgoletna kriza, ki je nastopila takoj po potrditvi reforme, je zadeve še poslabšala. Za njeno nadaljevanje in odpravo anomalij ni bilo ne želje ne volje, pač pa se je z nenehnimi varčevalnimi ukrepi rezalo vsakomur in vsepovsod. Posledica – kadrovska podhranjenost in vse bolj sploščena plačna lestvica, ki je privedla do skoraj popolne uravnilovke. Vse bolj zgarani in nemotivirani delavci so, tudi zaradi zahtev še bolj zgaranih delavcev v zasebnih podjetjih in čedalje večje armade brezposelnih, v to morali privoliti.

Letošnja pomlad je bila po sedmih letih prva, ki jo je Slovenija pričakala brez recesije. Gospodarska rast je nadpovprečna, število brezposelnih upada. Na drugi strani rastejo želje in apetiti, še zlasti v od varčevalnih rezov prerešetanem javnem sektorju. Na stotine milijonov evrov, ki so se jim morali zaradi preživetja države odreči, zdaj terjajo nazaj. Hočejo nove standarde in normative, sprostitev več let zamrznjenih napredovanj, višje plače...

Da je prišel čas za prenovo javnega sektorja, je ugotovila tudi nova vladna ekipa. Minister Koprivnikar napoveduje večjo fleksibilnost pri določanju plač, večjo avtonomijo menedžmenta v javnih zavodih in različne stopnje vključenosti posameznih delov javnega sektorja v plačni sistem.

Še povsem neznane poti, kako do teh ciljev priti, ponujajo posameznim skupinam velike skomine. Kot prvi so priložnost zavohali zdravniki in policisti, ki že leta nasprotujejo enotnemu plačnemu sistemu in želijo posebno obravnavo. Njihove enostranske poteze vznemirjajo druge sindikate, ki si prav tako želijo višjih plač in boljših delovnih razmer.

Boj zanje se spreminja v spopad vseh proti vsem, to pa je lahko voda na mlin le prej omenjenemu zdravniku – vladi. Neenotni in med seboj sprti sindikati se bodo pač precej teže upirali vse bolj preteči nevarnosti – privatizaciji javnega sektorja. Ob vse bolj starajoči se družbi in pomanjkanju sredstev za njeno delovanje iz javnih virov si bo »zdravnik« rade volje umil roke nad njim.