Pretekli teden je David Cameron poln adrenalina po nepričakovani gladki volilni zmagi zajahal obljubljenega referendumskega konja in se podal v Bruselj, Pariz, Varšavo in Berlin, štiri postojanke, za katere misli, da mu bodo pomagale Britance obdržati v Uniji, Britanijo pa napol zunaj nje ali celo nad njo. Konservativci vladajočim laburistom v času širitvenega poka EU in sprejemanja lizbonske pogodbe (Blair, Brown) že lep čas očitajo slabo uveljavljanje britanskih interesov ter se z nostalgijo spominjajo svoje železne lady. So jih pa mimo desnega krila vendarle polna usta želje po obstanku v (reformirani) Uniji, za katerega tokrat bije srce tudi skoraj vsem laburistom. Predlagano referendumsko vprašanje bodo tudi zato znova pozitivistično zastavili z: »Ali bi moralo Združeno kraljestvo ostati član Evropske unije?«, tako da odgovora »yes« ne bi sugerirali z vprašanjem o izstopu iz EU.

Cameronov načrt je preprost: še okrepiti poseben položaj Britanije v EU (brez skupne valute in ukinitve notranjih meja še brez prostega pretoka oseb, brez vpliva skupnih evropskih sodnih inštitucij, vključno s sodiščem za človekove pravice na britanski sodni sistem, ter izvzetost iz siceršnjega koncepta vse bolj povezane Unije in skupnega odnosa do tretjih trgov), medtem ko je preostala Unija še omamljena od evrske in dolžniške krize, gospodarske recesije ter vzpona evroskeptikov, nazadnje potrjenega tudi ob predsedniških volitvah na Poljskem. Uresničiti ga mora, še preden Unija z dobrega pol leta starim vodstvom pride do sape, ga ne pomešati s francoskimi predsedniškimi in nemškimi parlamentarnimi volitvami v letu 2017, ko bi zagotovo visoko na površje priplavala še petdeseta obletnica drugega odločnega de Gaullovega »non« britanskemu članstvu v tedanji EGS. Predsednik, ki je francoski upor proti nemški okupaciji vodil z britanskega ozemlja, je leta 1977 v Elizejski palači zbral tisočglavo množico diplomatov, ministrov, državnih uslužbencev in novinarjev, da bi jim predal eno samo sporočilo. Namreč, da je v Veliki Britaniji »globoko zakoreninjeno sovraštvo« do evropske zgradbe, ki so jo zasnovali z rimskim sporazumom, in zato v njej ni mesta zanjo.

Če so de Gaullu pripisovali, da je pri tem sledil parcialnim francoskim gospodarskim interesom, še posebno na področju kmetijstva, in prepričanju, da predstavlja Velika Britanija ameriškega trojanskega konja, so pet desetletij kasneje tovrstni pomisleki preživeti. A vprašanje njenega mesta v EU ni samo domena Britancev, ampak vseh državljanov EU. Če so prvi s Cameronom že zaplavali v referendumske vode (ne)obstanka v Uniji in z njim izsiljujejo preostalih 27 članic, bi bil najrazumnejši celinski odgovor, da je zahtevana reforma EU možna le brez kakršnih koli novih opt-outov oziroma izjem od splošne politike in tudi z ukinitvijo dosedanjih (poleg štirih britanskih in danskih še dveh irskih in enega poljskega). V nasprotnem primeru se odpira pandorina skrinjica z referendumi, ki bodo zavrtali v same temelje sedanje evropske zgradbe.

Seveda je še druga možnost. Prepustiti Camerona, da sam poje juho, ki si jo je skuhal, oziroma mu onemogočiti, da Britanijo v EU ohrani prek tujih pleč, ampak z odločitvijo Britancev, da s preostalimi dobrimi petsto milijoni Evropejcev delijo sedanjo usodo in jo nato skupaj usmerjajo naprej. Obujanje lažnega britanskega evropejstva po vzoru Margaret Thatcher, ki ga je razložila v znamenitem govoru v belgijskem Bruggeju leta 1988, je dejansko žebelj v krsto Uniji. »Moje prvo vodilo je, da je dejavno sodelovanje med neodvisnimi suverenimi državami najboljša pot za izgradnjo uspešne Evropske skupnosti... Evropa bo močnejša natančno zato, ker ima Francijo kot Francijo, Španijo kot Španijo, Britanijo kot Britanijo, vsako s svojimi običaji, tradicijami in identiteto,« je tedaj zvenelo prepričljivo, v svetu, v katerem so države že izgubile bitko s korporacijami (o čemer nas prepričuje tudi tajno transatlantsko trgovinsko sporazumevanje), pa je jasno, da je bila ta nacionalna romantika zgolj podlaga za razmah nenadzorovanega neoliberalizma, ki zdaj prerašča vse vrednote sožitja in solidarnosti, uveljavljene na stari celini po moriji druge svetovne vojne.

Za zdaj osebno izraženi mnenji Emmanuela Macrona, francoskega gospodarskega ministra, in Martina Schulza, predsednika evropskega parlamenta, v odzivih na Cameronove reforme EU, da bi Britaniji za obstanek morali dovoliti poseben status v povezavi, kažeta na plodno zemljo ne le za obujeno Evropo dveh hitrosti, ampak tudi filozofijo o nadčloveku.