Na nedavnem pokušanju vin v okviru prireditve Vino Ljubljana je vse teklo kot dobro podmazan stroj. Ocenjevalci so »pridno« sedeli vsak za svojo mizo, opremljeni z računalniškim sistemom, ki je zbiral njihove ocene za vsak vzorec posebej. Če se je kje zataknilo, so jim na pomoč priskočili tehniki. V sobi v ozadju je ekipa steklenice skrbno ovijala v črno folijo, ki mora steklenico prekrivati prav do roba vratu, da je ocenjevalci nikakor ne morejo prepoznati. Da prikrijejo morebitne izstopajoče oblike steklenic – na primer kvadre –, pa poskrbijo z dovolj ohlapnim ovijanjem, zagotavljajo. Steklenice tudi večkrat preštevilčijo. Vse za to, da bi zagotovili popolno anonimnost vzorcev.
Vodja ocenjevanja Matjaž Kovačič – ne, ne gre za nekdanjega šefa Nove Kreditne banke Maribor –, pojasni, da bodo pokuševalci na dan pokusili 45 vzorcev v treh serijah, med katerimi si bodo oddahnili na 20-minutnih odmorih. »Norme določajo, da lahko ocenjevalci na dan pokusijo največ toliko vzorcev, pri čemer imajo za nevtralizacijo okusa na mizi ves čas na voljo vodo in kruh, med odmori pa tudi rogljičke, sokove, kavo in čaj,« pove Kovačič, ki na naše poizvedovanje, koliko vzorcev največ bi lahko posameznik dnevno ocenil, preden bi mu brbončice »kapitulirale«, odvrne, da takšno tekmovanje še ne obstaja.
Kakovost je vedno višja
Kakorkoli že, Kovačič na podlagi svojih 25-letnih izkušenj v ocenjevanju vin zagotavlja, da je kakovost vzorcev, ki jih na Vino Ljubljana pošiljajo vinarji, vsako leto višja. »Včasih smo vzorce morali zavračati zaradi napak, danes se to praktično ne dogaja več,« pojasni. Letos so vina ocenjevali že 57. leto, po nekajletnem premoru. Zakaj med letoma 2009 in 2014 ocenjevanje, ki mu bo sicer oktobra sledil še vinski sejem, ni potekalo, ni želel pojasnjevati. Naši sogovorniki sicer pravijo, da se je, kot običajno, zataknilo pri denarju.
In od kod vse prihajajo vzorci vin? Letos so med drugim pripotovali iz Japonske, Nove Zelandije, Urugvaja, Argentine, Gruzije, Moldavije in skoraj vseh vinorodnih dežel Evrope, tudi iz Francije in Italije. Ali so med vzorci tudi kakšna svetovno pomembna vina, Kovačič sredi ocenjevanja ni želel razkriti. Organizatorji Vina Ljubljana sicer izpostavljajo, da gre za najstarejše ocenjevanje vin na svetu, ki sodi med deset najelitnejših, predvsem zato, ker za njim stojijo tri najpomembnejše področne organizacije na svetu.
A kakšen je pravzaprav realen domet ocenjevanja v Ljubljani? Naš sogovornik, dober poznavalec vinske scene v Sloveniji in svetu, ki pa je želel ostati neimenovan, pravi, da na ocenjevanje prihajajo vzorci srednjega razreda. Med njimi svetovno prepoznavnih vinarjev ne bomo našli; morda le, če so organizatorji koga posebej uspešno prepričevali. Velja pa tudi obratno – le redki slovenski vinarji pošiljajo svoje vinske vzorce na najpomembnejša ocenjevanja po svetu. Najbolj priljubljen med našimi vinarji je britanski Decanter, kjer glavne nagrade redno prejemajo slovenska bela sladka vina. Na primer Marjan Simčič z leonardom. Kaj pa Wine Spectator, z ocenami katerega se pohvali praktično vsak italijanski vinar? Čeprav so številni slovenski vinarji prisotni na ameriškem trgu, našega sogovornika čudi, da se prek Wine Spectatorja ne promovirajo. Pred leti je tako le Movia prejel dobro oceno, od takrat pa se ni pojavil nihče več. Kakor pravi naš sogovornik, bržkone tudi zato, ker do dobre ocene pri Wine Spectatorju vodijo zveze in poznanstva. Po besedah nekaterih toskanskih vinarjev pa tudi zajetna kotizacija.
Promocijo je treba okrepiti
Gašper Čarman, lastnik vinoteke e-Vino, pravi, da v globalnem smislu Vino Ljubljana po pomembnosti ni v vrhu. »Vsi vemo, da na svetovni ravni nekaj štejejo na primer Robert Parker, Wine Enthusiast, tudi Wine Spectator. Tisti, s katerimi sodelujem v svetu, mi nikoli ne omenjajo ljubljanskega ocenjevanja,« o realnem dometu Vina Ljubljana pove Čarman, ki pa doda, da je zagotovo v pomoč tistim, ki se na trgu, predvsem njihovem domačem, šele uveljavljajo. Mirno lahko torej rečemo, da svetovnega vinskega trga ljubljansko ocenjevanje ne bo vrglo iz tirnic.
Pogovori z italijanskimi vinarji kažejo, da visoko število točk v Wine Spectatorju poskrbi, da jim zaloge ocenjenega vina zelo hitro poidejo. Dane Jovanov, lastnik makedonske vinarne Stobi, ki je za eno od svojih vin lani prejela naslov svetovnega šampiona, pravi, da jim je nagrada prinesla predvsem večjo prepoznavnost med domačimi kupci, pomagala pa jim je tudi povečati prodajo v Sloveniji. Ker gre za mlado vinarno – ustanovili so jo šele leta 2008 –, je vsaka oblika promocije dobrodošla.
Kot dolgoletni enolog sicer meni, da imajo tako slovenska kot makedonska vina pred seboj še zelo svetlo prihodnost. A za to bo treba še trdo delati, pravi Jovanov. Tako meni tudi Čarman, ki opozarja, da Slovenija za promocijo slovenskega vina, predvsem blagovnih znamk, namenja premalo denarja. »Namesto da vinarjem plačujemo udeležbe na vinskih sejmih v tujini, bi denar raje namenili za objavo promocije slovenskega vina v reviji Decanter,« je neposreden Čarman, ki brez dlake na jeziku pove, da so slovenska vina, z nekaj svetlimi izjemami, v tujini neprepoznavna.
Tudi zato najbrž ni nič nenavadnega, da je na trgovskih policah na primer v Italiji ali Nemčiji slovenska vina zelo težko najti. Kovačič meni, da je to tudi posledica želja slovenskih vinarjev, ki želijo za svoje vino iztržiti ustrezno ceno. »Če govoriva konkretno o Nemčiji, je trg izjemno konkurenčen. Poleg tega, da imajo močno svojo pridelavo, imajo tudi velik uvoz. Na žalost je v Nemčiji še vedno prisotna ocena, da iz dežel nekdanje Jugoslavije prihajajo vina nižjega cenovnega razreda. Percepcija se počasi spreminja, vendar bo treba v promocijo vložiti še veliko truda. Ena teh promocijskih priložnosti je tudi Vino Ljubljana,« poudari Kovačič, saj ocenjevalci prihajajo tudi iz Nemčije.
