Na tej poti je tudi zasvojenka, recimo ji Ana, ki je pri 32 letih že polovico življenja narkomanka. Pred slovesnostjo v Sopotnici, kjer se je zbralo ogromno ljudi, strokovne javnosti, nekdanjih uporabnikov in svojcev, jo srečamo z dobro leto dni staro punčko v naročju. Mala deklica se je rodila mamici zasvojenki. Danes sta obe zdravi, obe v delu skupnosti za zasvojene starše.
Normalno življenje edina želja
»V drogo me je potegnila družba, a sem kasneje ugotovila, da so bili za to krivi tudi problemi doma. Poskusila sem s travo, končala na heroinu, kokainu in tabletah. Vsako jutro je bila moja prva misel droga in kako jo bom dobila. Nič drugega ni bilo pomembno. Ko sem izvedela, da sem noseča, sem vedela, da tako ne bo šlo več naprej. Začela sem metadonsko terapijo, rodila deklico in zdaj sem tukaj. Čista. A je hudo, zelo hudo,« je iskreno pripovedovala Ana.
Zdaj ima eno samo željo. Živeti normalno življenje. »Tega ljudje, ki niso narkomani, ne razumejo. Samo normalno živeti brez droge. Nič drugega! Deklica je zdaj zame ves moj svet. Zaradi sebe in zaradi nje bom dokončala šolo in našla službo. Za zdaj pa sem tu v Sopotnici, kjer imam varno okolje, a se je treba držati zares strogih pravil,« je nadaljevala Ana. In kaj je najtežje? »Spoznala sem jezo, strah, žalost in prvič v življenju pravo veselje. Spopasti se s čustvi, to je najbolj zahtevno.«
Čeprav so v Društvu Projekt Človek pomagali že stotinam, pa je prav vsak posameznik zgodba zase. Kot Ana. »Res, za številkami se skrivajo usode posameznikov. In res smo ponosni, da smo lahko pomagali tako veliko zasvojencem. Na začetku smo bili zaposleni trije, danes nas je 40, sprejemne centre imamo povsod po državi, naš letni proračun je težak milijon evrov,« je povedala predsednica društva Suzana Puntar.
Premalo prostora
Izzivov in želja pa je zaradi potreb vse več. Kot je poudaril vodja centra za reintegracijo Roman Koštal, se zadnje čase že srečujejo s precejšnjo prostorsko stisko. Pojavile so se namreč nove skupine uporabnikov. Recimo zasvojenci z dodatnimi duševnimi motnjami, ki bi potrebovali svoje prostore. Ali pa mladi zasvojenci, za katere ni prostora v drugih ustanovah, ki skrbijo za mlade, ki ne morejo več živeti doma. Zadnja leta je zelo uspešen center za zasvojene starše, a bi potrebovali vsaj še enega. V tem, v Sopotnici, so trenutno tri mamice, ena je še v »čakalnici«. A je povpraševanja precej. »Zavedamo se, da od države ne moremo pričakovati še več denarja. Zato se bomo morali bolj potruditi pri pridobivanju sponzorjev, donacij. Naš drugi cilj pa je zaposlovanje oseb s težavami z zasvojenostjo. Saj zdaj smo kar uspešni, od 60 do 70 odstotkov naših uporabnikov najde službo. A hude težave so pri tistih s pridruženimi duševnimi boleznimi,« je še dejal Roman Koštal.
Stanovanjska skupnost v dolini Sopotnice pri Škofji Loki je sicer že vsa ta leta delovanja zelo lepo sprejeta tudi v lokalnem okolju. Ne nazadnje, otroci uporabnic in uporabnikov skupnosti so vedno na prednostni listi pri vstopu v škofjeloške vrtce. Zgledno sodelovanje med društvom in lokalno skupnostjo je pohvalila tudi predsednica društva Puntarjeva.
