Ko je sedemintridesetletni Dragiša Drobnjak na začetku sezone okrepil košarkarskega prvoligaša Tajfun iz Šentjurja, so njegovo odločitev mnogi pospremili s posmehom, češ da je njegove kariere konec. Nejeverni Tomaži so tako menili tudi po koncu zadnjega sodelovanja z Olimpijo, ki se je končalo s porazom v finalu proti Krki. A Kranjčanu kritiki niso prišli do živega. Ravno nasprotno, njihova dejanja je vzel kot motivacijo, podobno kot besede trenerja Krke Aleksandra Džikića, ki mu je pred začetkom lige za prvaka pravil, da je v Šentjurju dosegel limit in naj se mu raje pridruži v Novem mestu. S silno željo, sposobnostmi pravega vodje in kakovostjo je dokazal, da še zdaleč ni za staro šaro.
Evforija ob neverjetnem podvigu je Dragišo Drobnjaka, sicer ljubitelja knjig, ki mu je najbolj pri srcu delo Julesa Verneja z naslovom V 80 dneh okoli sveta, na las spominjala na tisto z začetka kariere. Potem ko je leta 1999 zapustil rodni Kranj, kjer se z ljudmi iz tamkajšnjega kluba ni razšel v najboljših odnosih, je v Novem mestu doživel pravo pravljico. S soigralci, med katerimi je bil denimo tudi Matjaž Smodiš, mu je v polfinalu uspelo nekaj, kar se je do tedaj zdelo nepredstavljivo.
Borbena igra zaščitni znak
Na kolena je spravil Olimpijo, nato pa v finalu še Laško in se veselili zgodovinskega prvega naslova prvaka. Nekaj podobnega je doživel tudi v tujini, kjer je med drugim igral na Poljskem, v Nemčiji in Italiji, a mu je najbolj v spominu ostala Belgija. Natančneje Oostende, kamor se je odpravil v zrelih košarkarskih letih. V tamkajšnjem prostoru je takrat vladal Charleroi, ki je bil prvak štirikrat zapored. Z borbeno igro, ki je njegov zaščitni znak vse od tedaj, ko mu je nekdanji selektor mlade reprezentance Andrej Urlep pri 17 letih dejal, da bo moral delati dvakrat več kot drugi, če bo želel v karieri uspeti, se je usidral v srca navijačev, zato je ob vsakem vstopu v dvorano prejel ovacije. Pri prvem naslovu prvaka je v Oostendeju vladala prava košarkarska mrzlica, saj bi lahko prodali še enkrat toliko vstopnic, kot je bila kapaciteta dvorane (6000). Takšnega vzdušja kot na zadnji, peti tekmi ni doživel še nikoli.
Vedno je predstavljal soigralca, ki bi si ga želel vsak košarkar. Še posebej v zenitu kariere. V sebi nosi številne lastnosti dobrega trenerja. To mu pravijo tudi številni košarkarski delavci, zato pušča vrata odprta. »Pomisleke imam, ker je trenerski posel nehvaležen. Iz leta v leto bolj spoštujem delo trenerjev. Ogromno vložijo v svoje delo, nekateri izgubijo stik z družino. To je tisto, kar me distancira od želje po treniranju. Že zdaj, ko sem igralec, mi je težko, ker sem veliko zdoma. Če bi bil trener, bi bil odsoten še več, saj bi bil s košarko obremenjen 24 ur na dan. Zanima me tudi fizična priprava. Morda bi se posvetil individualnemu delu z igralci. Lahko bi bil trener za visoke košarkarje, česar v nasprotju z ZDA v Evropi ni veliko. Verjamem, da bom končal v košarki, a ne vem kje,« je dejal v lanskem intervjuju za Dnevnik.
Družina mu pomeni največ
Ravno družina je tista, ki Droletu, kakršen je njegov vzdevek, pomeni največ. Odkrito prizna, da je žena Suzana, ki jo je spoznal v fitnesu, ko mu jo je predstavil skupni prijatelj, ljubezen njegovega življenja, ki je ogromno vplivala na njegovo osebnost. »Zelo sem se spremenil, odkar sem v resni zvezi z njo, zdaj imava tudi tri otroke. Prehitela me je, ko si je moje ime tetovirala na hrbet. Če bi si tudi jaz tetoviral njeno ime, bi ponavljal za njo, zato sem se odločil, da bom šel še stopnjo višje. In sem si tetoviral njen portret. Potem sem si tetoviral še imena otrok. Izbral sem srbsko cirilico, ker me spominja na moje korenine,« pravi in ob tem doda, da je včasih mislil zgolj na to, kdaj bo odšel na kakšno zabavo, zdaj pa tega ni več in vsak trenutek najraje preživi v igri z otroki.
Čeprav trenersko delo zahteva celotnega človeka, pa slovenska košarka enostavno potrebuje ljudi, kot je Dragiša Drobnjak, ki znajo in vedo, kako prenašati izkušnje na mlajše igralce, jih motivirati in voditi v pravo smer. Zgodba v Šentjurju je lep dokaz o tem.