Prebivalci Madrida preživljajo strahotno travmatično obdobje ali tako imenovani postvolilni stres. Nikomur ni jasno, katere zle nadnaravne sile so jih prisilile, da so na voliščih obkrožali kandidate nekih novih levih pouličnih lumpenproletarskih strančic namesto, tako kot vedno doslej, kandidate Ljudske stranke. Nasedli so sladkim obljubam Podemosa in socialistom, tako kot so starogrške mornarje sirene zavedle s prečudovitim petjem, da so v transu treskali ob čeri otokov. Realnost, ki jim jo je ponujala Ljudska stranka – odpuščanja delavcev, osebni stečaji, življenje pod pragom revščine, nove davčne olajšave za prebogate, nasilne deložacije plačilno nesposobnih, čudoviti svet korupcije, ki ga je gradila Ljudska stranka v španski prestolnici – so šli zamenjat za levičarske izmišljotine o enakopravnejši družbi, varnejših in spodobnejših plačanih delovnih mestih, poštenju in večji enakopravnosti, boljšem javnem šolstvu in zdravstvu, prepovedi metanja ljudi iz stanovanj in racionalizaciji megalomanske predobro plačane mestne oblasti.

Potem, dva dni po volilnem veseljačenju, torej tri dni prepozno, se je oglasila njihova Kirka (tista, ki je svetovala Odiseju, naj si zamaši ušesa in se priveže na jambor, da ga sirene ne bi zapeljale), županska kandidatka Ljudske stranke, prebogata Esperanza Aguirre, in pojasnila zavedenemu ljudstvu Madrida, v kakšen drek se je samo spravilo. Če bo namreč privolilo, da jim bo ljubo mesto vodila kandidatka levice Manuela Carmena, 71-letna odvetnica ubogih in razžaljenih, ki je šla v volitve s pomočjo osebnega posojila, potem bo sledilo naslednje:

– rdeča okupacija in boljševizacija Madrida,

– sovjetizacija prestolnice in posledično vse Španije,

– komunizem v najhujši obliki,

– konec zahodne demokracije,

– ekspropriacija ekspropriatorjev ali po domače: bogati bodo malce nasrkali,

– kubanizacija Španije,

– in na koncu severnokorejizacija države.

Vsak povprečno izobražen Madridčan je po tem pojasnilu v sebi lahko seštel dve in dve in spoznal posledice svoje kretenske levičarske volilne izbire ter ugotovil, da jih čakajo komsomol, sovhozi in kolhozi, sibirski gulagi, NKVD, cirilica v šolah, boršč namesto paelje, vodka namesto rdečega vina rioja, severnokorejski model taboriščne prevzgoje in samo en TV-spored ter kubanska izolacija in garanje na poljih sladkornega trsa. Da je stanje duha Madridčanov po teh resnicah na psu, je povsem razumljivo, in ne čudi me, da si ne upajo več pisati z levico, pomežikniti z levim očesom in z avtom zaviti v levo ulico.