Ena izmed nadvse škodljivih posledic tega drobljenja je bila tudi zaustavitev urbanizacije podeželja in demagoško propagirano vračanje h »koreninam«, k domnevno avtentičnemu, avtohtonemu, tradicionalnemu, partikularnemu, kot bi nenadoma več ne bili del večjih kultur, od alpske, kjer imajo ravno tako cvetoče travnike in srnice na njih, do panonske in mediteranske, ampak nekakšni jetiji, ki morajo svojo eksistenco in esenco graditi izključno na lastnih specifikah, pa naj so še tako abotne, kot je denimo praznični alkoholizem, in naj še tako zaudarjajo po slaboumnih medvaških sporih in izključevanju vsega, kar ni »domače«.

Ta atomizacija politične moči, s katero so desne stranke skušale omejiti in nevtralizirati bolj levo/sredinsko politično usmerjenost večjih mest, je imela – in v tem je trpka ironija – diametralno nasproten učinek. Prejšnje velike občine, v katerih bi bilo treba okrepiti vpliv manjših, odmaknjenih predelov, so imele v državnem odločanju, centraliziranem v Ljubljani, nedvomno večji vpliv, kot ga imajo danes. Danes na podirajočem se mostu državne ceste stojijo trije lokalni župani, kot kakšni prosjaki. Ljubljana je gluha. Če se ji zahoče, odreže od sveta kogar koli. Ima nujnejše naložbe.

In to je to. Dali so vam občino, odvzeli moč in vam vrnili harmonike, ker je to baje edina muzika, ki je v skladu z vašim krajem. In nacionalna televizija temu pritrjuje, svoj program je spremenila v parado oberkreinerskega kiča, ki ga vsiljuje kot domače veselje. Ukinili so vam javnotransportne povezave, iztrgali tire in ukinili avtobusne proge (o tem, da bi jih lahko nadomestili s kombiji, vi, na vasi, k sreči še niste slišali) in vam prodali cinizem, da neprofitnih prog država pač ne more vzdrževati – saj veste, kapitalizem, dobiček in take reči. Če se hočete voziti, naj občina primakne. Kako? Da ima le tristo duš? Ja, dragi moji, ker ste vi tako želeli! (O tem, da imajo v razvitem kapitalizmu tudi državno subvencionirani javni prevoz, vi, na vasi, k sreči, še niste slišali.) Mirno ste pogoltnili zgodbo o »modernem« svetu, kjer se vsakdo pač pelje z avtom. Razen tistih, ki se ne morejo, ker so premladi, prestari, revni, bolni. Ali pa samo pametni in vidijo, da gre za sistematično, a razmeroma nevidno demontažo javnih storitev, v škodo ljudi in okolja. Zdaj vaša vaška cesta prepelje štirideset avtomobilov namesto enega avtobusa. Ne, ni asfalt slabši in je zato ves čas poln lukenj… In ta ukrep, ki vas je ponižal v drugorazrednega državljana, ki z davki plačuje za železnico, ki je ne vidi več, so vam predstavili kot večji individualizem, več svobode gibanja z lastnim prevozom.

So vam pa namesto tega servirali dobro novico, da je slovensko podeželje najlepše na svetu (ki se lepo ujema z bebavim domoljubnim rekom »najlepše je doma«, pa naj je še tako neznosno) in ste lahko veseli, ker si prav vsak prebivalec sveta želi živeti tam med ptički. (O tem, da v vaš kraj ni bilo turista že sedem let, ker razen ptičkov in jacuzzija, ki se je vaškemu turističnemu delavcu zdel esenca sodobne ponudbe, niste imeli kaj ponuditi, ker so medtem propadle planinske koče, hoteli, smučišča, klopce in sprehajalne poti, seveda niti sami niste kaj dosti govorili, saj je bil turistični načrtovalec vaš nečak; ta žalostni turistični podatek je sporočila državna statistika.) Da je razpad urbanističnega načrtovanja z drobljenjem občin povzročil arhitekturno onesnaženje brez primere, tako da tujec seveda res lahko opazuje vršace, a ne more razumeti, kako je mogoče tako uničiti stavbno dediščino, tudi ni hotelo biti jasno nikomur. Tako kot je v molku potekalo opuščanje (tudi subvencioniranega) kmetijstva in zapiranje namesto odpiranja novih lokalnih delovnih mest in je danes ta podeželska idila predvsem spalnica, od koder se navsezgodaj valijo kolone avtomobilov delat v mesta, tista ista mesta, katerih del so te male občine nekoč bile.

V spalnicah pa seveda ni potrebno nič: nekoč ves dan odprta trgovina ima danes le še deljen delovni čas in v njej čips in zobno pasto, manufakture ni več, pošto so vam pravkar ukinili. Je ne potrebujete, saj se lahko peljete deset kilometrov do večjega kraja. Ali pa jo bomo preselili v trgovino, v hotelsko recepcijo. Je bolj gospodarno. A res? Ali ni pošta državna ustanova, dolžna zagotavljati dostavo pošiljk za enako znamko na dom vsem državljanom? (Ki večji strošek dostave v oddaljene kraje krije s poceni dostavo v gosto naseljenih območjih?) In tej drugorazrednosti ni konca: dražji internet zaradi monopolnega ponudnika in celo nekaj tako osnovnega, kot je dostava časopisa na dom, nenadoma ob sobotah ni več možno. O enakosti možnosti in ustavnih pravicah pa boste kmalu spet slišali, pred volitvami.