Lutkovno gledališče Ljubljana predstavo priporoča v starostni kategoriji 12+, torej mladini, čeprav je mogoče mejo priložnostno znižati ali občutno zvišati; ponuja jo v paketu s strokovnim pogovorom, kar postaja v obeh slovenskih lutkovnih gledališčih vedno pogostejši pristop. Jasno je torej, da gledališče tukaj nastopa v primarno didaktični vlogi, kot neke vrste vzgojni, celo terapevtski pripomoček, ki je mladini v oporo in jim na kriznih razpotjih podaja roko ter jim pomaga ozavestiti in soočiti se s prikritimi mehanizmi psihološke obrambe ali družbenega izključevanja pri vrstnikih in okolici. Poleg tega je predstava, ki nazorno prikazuje življenje pred »srečno družino« in po njej, s prepoznavnimi in kdaj neživljenjsko shematičnimi podobami tudi gledališko učinkovita: prepriča zlasti s svojo živo fizično pojavo, ki se giblje skozi občutljivo in skrbno skoreografirana občutja, kdaj tudi zabavne prizore, skozi katere mladina bolj razbremenjeno srka (in lažje zaobjame) razboleno problematiko.
Predstava, ki jo je zrežirala beograjska režiserka Anja Suša (z dramaturginjo Petro Pogorevc), je mladinski predstavi primerno vizualno privlačna in nagajivo barvita; nosi binarno usklajene kostume (Sara Smrajc Žnidarčič) in se godi na izčiščeni sceni z družinsko mizo in priročnimi škatlami za shranjevanje (Zorana Petrov). Njena prednost je prav zaznamovanost z otroško domišljijo. (Mlade) gledalce skozi pripoved vodita oba »otroka«, Ajda Toman in Rok Kunaver, s samolastnim poetičnim besednjakom (mama je najprej vonj po čistilih, nato masten kuhinjski pult ali trikrat prebran časopis pri terapevtu, mačeha pa, kakopak, čarovnica). Predvsem pa, in to je najpomembnejše, mladi iz predstave niso izključeni, predstava se z njimi interaktivno žoga, na sedeže so posedeni z dveh strani, da lahko zrcalno spremljajo odzive vrstnikov; te, že preverjene gledališke prijeme nadgradi domiselna intervencija v predstavo, nekakšen »vox populi« sovrstnikov, kjer osnovnošolci na zvočnem posnetku kar sami predlagajo, kakšen naj bi bil (srečen) konec igre.
Štirje igralci energetsko doživeto in razposajeno nosijo celotno igro, oba starša, Jernej Kuntner in Nataša Tič Ralijan, uprizorita še druge like (mačeho, soseda, hišnika). V zamenjavi vlog, kjer odrasli igrajo otroke, ki pa se vendar v resni igri življenja »igrajo« odrasle, se ponuja doslej še neizkoriščena paleta možnosti v načinu igre; prav tako predstava še ne upa drezati v rizične meje gledališke (s)podobnosti, razen »težavne« teme je uprizoritev v pristopu precej konvencionalna in počiva v varnih okvirih. Kam vse bi še lahko segla, da bi jih (z)ganila, bodo najbolje povedali mladi gledalci. Presenetljivo pa je morda največji izziv, ki jo ta »odrasla otroška predstava« naposled navrže realnosti odraslih v premislek, prav zahteva po otroštvu, po pravici do igre.
