Sredi službenega obiska nekega založniškega dogodka sem se zalotila med nenadzorovanim zehanjem. Naspana solidno, zainteresirana za dogodek zmerno. Problem je bil v tem, da sem nekontrolirano zehala že med uvodnim nagovorom področnega birokrata, ki je navdihnjeno citiral iz uradnih spisov, statistik, uredb in pravilnikov. Z desetminutnim nagovorom je zbrani publiki spil vse življenjske sokove, še preden se je dogodek dobro začel. Po svoje razumljivo, kot najvišji uradni predstavnik je moral nekaj pametnega oddrdrati na temo založništva, a ker nima absolutno ničesar relevantnega povedati, je pač citiral iz zakonov in vladnih resolucij ter brenkal na narodobuditeljske strune. Če ga povzamem: naša knjižna politika je brez primere, subvencije delimo radi, narod pisateljev smo, bodimo prešerni!
Občinstvo malo umre na vsakem dogodku, kjer pride do besede kak funkcionar ali birokrat. Namesto stvarnih razmišljanj o stvarnih problemih od predstavnikov institucij neprestano dobivamo predavanja iz statistike in pravnega reda, samoslepila in pravljice. Namesto odgovora na vprašanje, kako bomo rešili neki problem, dobimo površno interpretacijo suhoparnih cifer, namesto odgovora na vprašanje, kam sploh hočemo, dobimo prežvečeno vizijo o narodu, ki ceni podjetnost in ustvarjalnost. Powerpoint predstavitve in bele knjige so umetni zid, ki birokracijo varuje, da bi se morala vsaj občasno spopasti z realnimi problemi. Višje v institucionalno hierarhijo seže govornik, bolj je brez stika z realnostjo in višje letijo besede. Pojav ni nov. O nakladanju (angl. »bullshit«) kot družbeno sprejemljivi metodi zavajanja je že pred 30 leti poglobljeno pisal ameriški filozof Harry G. Frankfurt.
Nakladanje ima multiplikativne učinke. Če je dobro opravljeno, sogovornikom spije obilico energije, rezervirane za konstruktivno debato. Ključno pa je, da s sklicevanjem na pravila birokrati neprestano izkazujejo lastni formalni prav. Napake so namreč nedopustne, kadar je edini praktični cilj nekoga, ki se povzpne na funkcijo, ta, da na njej ostane. Neodstavljiv je le tisti, ki se nikoli ne zmoti. Zato mora za vsako najmanjšo birokratsko gesto obstajati zakonska podlaga, ne glede na to, kako je nepomembna v smislu delovne učinkovitosti. In čim večkrat je treba ugotoviti, da trenutna zakonodaja nekega ukrepanja ne dopušča. Pa naročati ekspertna mnenja in ustanavljati delovne skupine. Vse, da bi se izognili delu in odgovornosti. Kar koli več od zgolj osnovnih delovnih zadolžitev pomeni večjo možnost napak. Namesto rezultatov je tu hiperinflacija kvazistrategij, katerih učinkovitosti ni mogoče nemudoma preveriti oziroma so tako dolgoročne, da bodo posledice njihove zgrešenosti žele še prihodnje generacije.
Ključni del problema je, da se nakladačev ni mogoče znebiti samo zato, ker nakladajo. Nakladaštvo ni družbeni fenomen prostega porekla, pač pa je institucionalno pogojen pojav. Akti in delovnopravna praksa dragocen birokratski kader ščitijo kot kočevske medvede. Nakladači so lahko razrešeni šele na osnovi objektivnih napak, kršitev konkretnih pravil. Če področje, za katero so odgovorni, stagnira ali celo nazaduje, so nadzorni organi tako rekoč brez moči, le gledajo lahko, kako gre počasi v maloro. V zasebnem sektorju se nekoristnih kadrov, ki ne dajo ničesar od sebe, nemudoma znebijo. V javnem čakamo, da jim poteče mandat. V kulturi pa nakladači dobijo še en mandat, ker v nadzornih organih navadno sedijo tisti, ki so imeli od njihovega leporečja in splošne nedejavnosti največje koristi. Problem nakladačev bi moral kot prvi prepoznati pravni red – nadzornim organom bi moralo biti omogočeno, da nakladače pošljejo na ulico, tudi če je njihov edini »greh« prikrivanje manka delovnih rezultatov z redundanco besed.
Vsi radi kaj lepega slišimo o sebi, to je normalno, a pri nas imamo prav neverjetno visoko tolerančno raven do »pravljičarstva« in pustega blebetanja, še posebej kadar nam na prvo žogo laska. Če se lahko vesoljna Slovenija poenoti v svojem ogorčenju nad predsednikovimi miškami, je žalostno, da se takšna ogorčenja pripetijo le, kadar ga nekdo res demonstrativno polomi. Protest bi bil bolj na mestu ob vsakem stavku, kjer nekdo v isti sapi govori o duhovni in gospodarski rasti. Vulgarnost je relativna. Meni se zdijo predsednikove miške bistveno manj vulgarne od subtilne vulgarnosti praznoreka. Cinizem ni rešitev. Ko se počutimo za glavo višji od bedakov, smo v samem srcu zaslepljenosti. Moralno izrekanje le okoli preprostih in malce bebavih primerov (miške) iz nas napravlja družbo trajnega vegetativnega stanja. Nemogoče je misliti in delovati konstruktivno, če na blebetanje nikoli ne odgovorimo z – dovolj tega sranja! Prva faza vsakega ukrepa je poštena debata, ki odvrže slepila in vzpostavi nično toleranco do besed, ki ne pomenijo absolutno ničesar.
