»V resnici sem resen človek na resni poziciji,« pravi fant brez čepice, medtem ko njegov alter ego Smaal Tokk lahko instinktivno reče vse – s čepico na glavi, debelimi zlatimi verižicami, zatemnjenimi očali ter brez dlake na jeziku.
Smaal Tokk noče povedati, od kod je, pravi pa, da je čisti Primorec: oče je iz Vipave, mama iz Šempetra pri Gorici – in tako ga tudi Primorci ne morejo povsem locirati: govori ravno malo narobe, hkrati pa ravno prav dobro, da bi bil lahko iz sosednje vasi, kjer pa spet mislijo enako. Boji se, da mu ne bi požgali rojstne hiše, in ker rad reče bobu bob, bi znal biti kdo užaljen. Tudi veliki raperji iz Amerike se bojijo za svoja življenja, zato je že napisal Oporoko (zadnji komad na njegovi prvi plošči Unotisto, op.p.).
Kljub vsemu nam je zaupal, da je brezposeln, vendar ga žena Radmila načeloma podpira pri njegovem umetniškem izražanju. Radmila je pravzaprav ključni element v Smaal Tokkovem življenju: usmerja ga, mu razloži, kaj je prav in kaj ne. »Včasih sem malce zaletav in obnašal bi se še bolj trapasto, če mi Radmila ne bi toliko težila,« pravi.
Skozi fiktivno v srž realnosti
Za Smaal Tokka se zdi, da je lucidni norec, ki iz napačnih predpostavk pride do pravega sklepa. To je njegov »keč«, zato je zanimiv, priljuden. Njegova kariera se je začela pred dobrimi petimi leti na spletnem mediju vest.si kot parodija na nesposobne raperje, »ker pa tako beden, kot so oni, ne moreš biti«, je od parodije presedlal na svoj značilen pridigarski prosti slog, ki ga je potem pilil v oddaji Tranzistor, dokler je niso ukinili in ga niso pohopsali muzičarji iz Nula Kelvina in ga nagovorili, da se z glasbo začne ukvarjati resneje. Začelo se je s komadom Smaal Tokka za precednika, ki sta ga glasbeno opremila Marko Boh in Klemen Kotar in je nemudoma doživel komercialni radijski uspeh, zato so projekt nadaljevali in v štirih letih ustvarili skladbe, ki jih lahko danes slišimo na plošči.
Smaal Tokk pravi: »Vznemirja me homo sapiens, ker se mi zdi neusahljiv vir zabave, lahko samo gledaš in se čudiš, kakšne neumnosti počnemo. Recimo komad Jzn! je nastal iz te misli: 'dejte ljudje, a resno to mislite, da so vsega drugi krivi'. Če povsem zbanaliziram: pojdi malo prej od doma, pa boš pravočasno prišel, ne mi zdaj preklinjat avtošole!« Tudi v komadu Apokalipsa je na tapeti človeška narava. Kaj bi naredili kot posamezniki. Prvi vzgib je dvigniti kredit in vse zapraviti. Toda kaj, če apokalipse sploh ne bo? Zato je »ne se jemat preveč resno« ena glavnih tem, ki bi jih rad sporočil ljudem.
Najbolj bizarno pa se mu zdi, da ga sučejo mainstream radijske postaje, čeprav so njegovi komadi malce daljši od idealne minutaže. Priznava pa, da ve, da njegove ustvarjalnosti ne sprejemajo vsi, zato kdaj padejo tudi komentarji kot: »Kdo si ti, da nam boš solil pamet, odpelji se že nazaj na njivo!« Smaal Tokk ima tudi twitter, kjer svoje misli zapisuje v primorščini, v realnem življenju pa s sabo nosi sivo beležnico, v katero skicira in piše, kar ga v življenju vznemiri.
Vodovodarja je treba plačati!
Generalna filozofija, ki jo je Smaal Tokk ob svojem zvočnem prvencu zastavil, je dostopnost. Danes, ko se vsi grebejo za denar, je Smaal Tokk zastonj, kar pomeni, da so vsi njegovi komadi prosto dostopni na internetu. Ploščo in koncerte je treba plačati, da se pokrijejo stroški. Na plošči pa je šest dodatnih prizorov, ki jih ni mogoče dobiti nikjer drugje in so darilo kupcem plošče. Meni, da je to fair play. Z glasbo ni še ničesar zaslužil, za zdaj je zaradi te plošče pravzaprav v minusu, kar pa ga ne moti pretirano.
Dokler ga Radmila podpira, se Smaal Tokk odpoveduje honorarju, saj si niti ne želi biti slaven in bogat. No, razen »če ne bo tu zdaj ratalo ful enega denarja«, obvezno pa plačuje svoje glasbenike, ker so profesionalci. »Tako kot plačaš vodovodarja, plačaš umetnika.« Okej, zadnjič so menda na Radiu Študent igrali zastonj, ker so tako sami želeli. Takrat so si nadeli ime Eutanazija, še prej na Izštekanih so bili Ena Kitajka premalo, za Godibodi pa o imenu še premišljujejo. Vsakič namreč si nadenejo novo ime, gre pa za iste glasbenike – to so Boh, Kotar, Blažka Oberstar, Ana Šimenc, Gašper Kržmanc in Enos Kugler.
»Naprej povem Klemnu Kotarju, jazzovskemu saksofonistu, o čem bi govoril komad. Dogovoriva se za obliko, on mi nato pošlje predlog ritma, sam pa ob tem dokončno sestavim besedilo,« pripoveduje. Sledi snemanje vokala, kar načeloma traja uro in pol, naslednja dva meseca pa potem Kotar po svoje čara muziko. Komadopisca sta v zadnjem času postala tudi Kugler in Kržmanc. »Mogoče res ne igramo hiphopa in niti ne vem, kako bi se temu, kar počnemo, reklo. Hiphopa niti sam nisem nikoli poslušal, čeprav sem igral košarko, kjer so vsi soigralci poslušali ravno to. Pojem povprečno dobro, inštrumente obvladam le do določene mere, znam pa vrteti jezik,« še doda Smaal Tokk.
