Slovenija se je pred sedmimi leti vpisala na seznam tistih držav, ki so kot najvišjo mogočo zaporno kazen v svojo zakonodajo dodale sankcijo dosmrtnega zapora. Pod uvajanje tega restriktivnega ukrepa v kazenski zakonik se je v času prve Janševe vlade podpisal tedanji pravosodni minister Lovro Šturm, ki je kot ključni argument za takšno odločitev navajal usklajevanje naše zakonodaje z rimskim statutom, ki ga je podpisala tudi Slovenija. Po njegovi interpretaciji je bila naša država zaradi tega dolžna dosmrtno ječo prenesti v svoj kaznovalni sistem.
V takratni opoziciji, predvsem v strankah SD, LDS in Zares, so bili nad uvajanjem dosmrtne zaporne kazni ogorčeni. Enako so se odzvali tudi na Šturmovo argumentacijo, saj so mu očitali sprenevedanje in zavajanje javnosti. Po njihovi oceni namreč podpis rimskega statuta naše države ni obvezoval k uvedbi dosmrtnega zapora, saj ni zahteval poenotenja zakonodaj držav podpisnic. V omenjenih strankah so takrat med drugim ocenili, da je dosmrtni zapor celo manj human od smrtne kazni, in dodali, da bi morali pripravljalci zakona bolj prisluhniti argumentom pravne in penološke stroke, ki se zavzemata za zniževanje kazni.
Premišljanje brez učinka
Zanimivo je, da so prav omenjene stranke igrale glavno vlogo v vladi Boruta Pahorja, ki je na mandatarski stolček sedel za Janšo, a se kljub temu vse do konca mandata niso lotile spreminjanja po njihovem mnenju sporne sankcije. Pravzaprav je bilo mogoče iz njihovega odziva celo razbrati, da o spremembi zakonodaje niti niso resno razmišljali, saj so na pravosodnem ministrstvu pod vodstvom Aleša Zalarja med drugim pojasnili, da bo treba o tem vprašanju opraviti podrobno strokovno razpravo, »zato ni pričakovati hitrega predloga kakšne odločitve«. Do kakšne strokovne razprave, kaj šele odločitve, namreč zatem nikoli ni prišlo.
Takšna ureditev je nato preživela še dve vladi, od katerih je bilo mogoče vsaj vlado Alenke Bratušek razumeti kot precej liberalno usmerjeno, torej kot vlado, ki bi jo tako restriktivna kazen morala zmotiti. A je bilo videti, kot da v vladi tega vprašanja sploh niso opazili. Čeprav gre po mnenju mnogih strokovnjakov za nehumano kazen, kaže, da se tudi v zdajšnji vladi z dosmrtno ječo ne nameravajo ukvarjati. Odgovor na to temo s pravosodnega ministrstva, ki ga vodi Goran Klemenčič, drugače tudi vidni strokovnjak s področja človekovih pravic, namreč močno spominja na stališče ministrstva pod Zalarjevim vodstvom. »Premislek o ustreznosti dosmrtne zaporne kazni je na mestu in na ministrstvu za pravosodje tudi poteka. Končne odločitve še ni. Ko bo, bo nedvomno tudi posledica širše javne, strokovne in politične razprave, ki pa gotovo ne bo preprosta. Kar je tudi izkaz dejstva, kako težko je storiti korak nazaj, potem ko država v svojo zakonodajo uvede tovrstne skrajne sankcije,« so med drugim povedali na ministrstvu.
Politična poteza brez premisleka
Eden od strokovnjakov, ki dosmrtni zapor razume kot povsem neprimeren ukrep, je tudi dr. Dragan Petrovec s kriminološkega inštituta na ljubljanski pravni fakulteti, ki opozarja, da takšna kazen človeku jemlje dostojanstvo, »saj ga razglaša za nepopravljivega in ga za vselej izloči iz skupnosti«. Pri uvedbi tega restriktivnega ukrepa ga vseeno najbolj moti dejstvo, da pred spremembo zakonodaje ni bila narejena strokovna analiza, čeprav je to v takšnih primerih nujno, prav tako ni bilo analize niti leta 1998 pri zviševanju najvišje zaporne kazni z 20 na 30 let. »Zato je mogoče trditi, da gre za hipno politično potezo brez premisleka o utemeljenosti in posledicah. Zaostrovanje kazni je v večini primerov znak, da oblast ni kos temeljnim problemom. Večinoma gre za ustvarjanje vse večje revščine in odpravo socialne države. Z zviševanjem kazni naj bi pomirili ljudi, da varujemo njihove interese in pravice, v resnici pa gre le za še dodatno izključevanje dela prebivalstva,« ocenjuje Petrovec.
Priznani penolog je prepričan, da bi bila za našo državo kot najvišja sankcija še vedno najbolj primerna 20-letna zaporna kazen, s katero je Slovenija »zdržala« skoraj pol stoletja, ko je veljala za zgled razumno urejene kaznovalne zakonodaje, vendar se je ta sistem s samostojnostjo države začel podirati. Na vprašanje, zakaj politika, predvsem liberalna, vse doslej ni zbrala poguma za ukinitev dosmrtnega zapora, pa odgovarja, da se mu zdi še najbolj verjetna predpostavka, da so vsi domnevni liberalci v resnici le domnevni. »Intimno se povsem strinjajo z dosmrtnim zaporom, morda nekateri celo zavidajo madžarskemu premierju Viktorju Orbanu, da si upa odkrito zagovarjati ponovno uvedbo smrtne kazni,« brez dlake na jeziku dodaja Petrovec.
