Predlog zakona o agrarnih skupnostih, ki ga je sprejela vlada, državni zbor pa ga bo obravnaval po rednem postopku, je že deležen kritik. Rihard Braniselj, član vodstva ene od agrarnih skupnosti in pravni zastopnik več agrarnih skupnosti, opozarja: »Najmanj, kar potrebujejo agrarne skupnosti, je pomoč, kakršno si je država zamislila s tem zakonom, ki je nepotreben, ne rešuje tega, kar bi moral reševati, je škodljiv in do agrarnih skupnosti ponižujoč.«
Ker država nima ustreznega registra agrarnih skupnosti, se bodo te morale do 1. januarja 2016 ponovno registrirati. Braniselj ocenjuje, da mnoge tega protestno ne bodo storile. V zakonu je po njegovem tudi vrsta neustavnih določb. »Država močno posega v agrarne skupnosti. Praktično gre za ponovno postopno nacionalizacijo. Zakon agrarnim skupnostim omejuje izplačilo dobička, uradnik ministrstva bo hodil na njihove občne zbore, kar je ponižujoče. Bolje bi bilo, če tega zakona ne bi bilo. Edina sreča, ki so jo agrarne skupnosti imele doslej, je bila, da se ni nihče vtikal vanje in so se same upravljale. Zdaj jih bo država,« je dejal.
Agrarne skupnosti so nastale že v srednjem veku, ko so se kmetje dogovorili za skupno upravljanje kmetijskih in gozdnih zemljišč, ki so jih obdelovali. V Sloveniji ima 638 agrarnih skupnosti v lasti 77.500 hektarjev zemljišč ali slabe štiri odstotke celotnega ozemlja države. Last ene večjih agrarnih skupnosti je tudi severna triglavska stena. Število članov posamezne agrarne skupnosti se giblje od tri do 513.
Že iz tega podatka je jasno, kaj je bila doslej daleč največja težava delovanja agrarnih skupnosti. Za odločitve o prodaji ali zamenjavi zemljišč, o odkupu ali oddaji, o kakršni koli naložbi, recimo postavitvi planšarske koče, je bilo potrebno soglasje vseh solastnikov. Mnogi med njimi so že zdavnaj pokojni, dediči razseljeni od Avstralije do Argentine.
Milana Poharja z Brezij na Gorenjskem, sicer podpredsednika Agrarne skupnosti Pungart, moti, ker je zakon o agrarnih skupnostih napisan brez analize, kaj se dogaja na terenu. »Zdaj ni nobene omejitve, da ne bi kateri od članov agrarne skupnosti pokupil deležev drugih. Tako dobivamo agrarne barone, večinski lastnik pa potem s svojimi pogoji druge izrine iz kakršnega koli odločanja in si dobesedno prilasti planšarije, planine pa postanejo turistične točke. To se nam na Gorenjskem že dogaja! Zakon daje veliko moč predsednikom agrarnih skupnosti. A pri nas imamo tudi take, ki imajo šest razredov osnovne šole, zato ne znajo in ne morejo vedeti, kako se upravlja skupno premoženje v korist vseh kmetov,« je oster Pohar, ki vidi rešitev v avstrijskem zgledu nekakšnih agrarnih komisarjev. »Država bi morala vzpostaviti red, poskrbeti za nadzor nad delom agrarnih skupnosti in vpeljati službo, ki bi služila kmetom. Zdaj dela vsak po svoje in veliko jih dela narobe,« je stanje na terenu orisal Pohar.
Predsednika bo težko dobiti
Predlog novega zakona daje, kot rečeno, pristojnosti predsednikom agrarnih skupnosti, tako da za vsako vlaganje gradbenega dovoljenja, na primer, ne bo treba iskati soglasja vseh članov. Tudi druge odločitve bodo sprejemali organi agrarne skupnosti. To sicer lahko pomeni hudo omejitev lastninske pravice, saj en sam član, ki ima na primer pol odstotka lastninske pravice, ne bo več mogel nasprotovati večinski odločitvi, kako upravljati tudi njegovo premoženje. A to je, kot trdijo pripravljalci zakona, za normalno delovanje agrarnih skupnosti nujno.
Pomisleke v zvezi z novo vlogo predsednikov agrarnih skupnosti pa ima Vito Komac, podpredsednik Združenja predstavnikov agrarnih skupnosti, ki opozarja: »Po tem zakonu bo predsednik s svojim premoženjem odgovarjal za odločitve, ki presegajo njegova pooblastila. To je tako strašljivo določilo, da bo težko dobiti predsednika, saj je to za nameček največkrat neplačana funkcija.« Komac priznava, da je zakonska različica, ki jo je sprejela vlada, precej boljša od tega, kar je še pred meseci ponujalo ministrstvo za kmetijstvo, kljub temu pa meni, da zakon ni bleščeč. »Dobro rešuje vprašanje dedovanja, sicer pa je preveč omejevalen, agrarnih skupnosti ne podpira pri razvoju gospodarske dejavnosti, denimo energetske, tudi mlekarne, sirarne in avtokampi v lasti agrarnih skupnosti niso zaželeni,« ugotavlja Komac, ki ga moti tudi, da agrarna skupnost ni pravna oseba in se tako ne bo mogla enakovredno potegovati za denar, ki ga z javnimi razpisi ponuja kmetijsko ministrstvo.
Problem ostaja solastništvo občin
Izkušnje z dosedanjim delovanjem agrarnih skupnosti nam je opisal Rajko Marenčič, dolgoletni, zdaj že nekdanji predsednik Agrarne skupnosti Tegošče. »Kot predsednik nisem imel nobene pravice niti na sodišču vprašati, kako recimo teče kateri od dednih postopkov. Za vsako gradbeno dovoljenje smo morali imeti stoodstotno soglasje vseh, nato so to omilili na tri četrtine lastnikov, kar pa je bilo spet nemogoče, saj dedni postopki niso končani in so uradni lastniki mrtvi! Neurejeno je bilo tudi plačevanje davkov. Od nekdaj je veljalo, da davke plačuje agrarna skupnost, a smo jih zdaj morali vsak posamezni član zase. Čista neumnost,« je prepričan Marenčič.
Predlog zakona o agrarnih skupnostih se mu zdi kar dober. »O glavnini zadev bomo lahko odločali z dvotretjinsko večino, le pri prodaji celotnega premoženja bo potrebno soglasje vseh. In tako je prav. Problem pa ostaja solastništvo občin, ki so do deleža prišle takrat, ko se ni javil nihče od dedičev nekdanjih lastnikov. To ni prav. Občine ne morejo biti lastnice naših zemljišč. To premoženje bi se moralo razdeliti med ostale člane. Tudi urejanje statusa pastirjev in opravljanje pridobitne dejavnosti na planšarijah bi bilo treba bolje urediti. Tu računam na podzakonske akte,« dodaja Marenčič.