Odraščanje v soju žarometov zna biti za vrhunskega športnika kruta stvar. Pod drobnogledom je namreč vsak njegov gib, ob majhnem padcu forme ali napačnem koraku pa se v medijih znajdejo zapisi, da niso dorasli pričakovanjem. Srbska teniška igralka Ana Ivanović to ve še kako dobro. Dolgo je potrebovala, da se je v vsej pozornosti, ki jo prinaša življenje profesionalne teniške igralke, počasi začela počutiti udobno. Kot tudi, da je sprejela pritisk, ki ji je padel na ramena, ko je kot dvajsetletnica leta 2008 osvojila Roland Garros in postala prva teniška igralka na svetu.
Poleg odličnih predstav na teniških igriščih sta njeni prepoznavnosti botrovali tudi naravna lepota ter prijetna osebnost, zaradi česar ima po svetu na milijone oboževalcev, ki ji sledijo na vsakem koraku. Ob tem očem javnosti niso ostale skrite niti ljubezenske zveze s teniškim igralcem Fernandom Verdascom, nekdanjim najboljšim golfistom na svetu Adamom Scottom ter trenutna z nemškim nogometnim zvezdnikom Bastianom Schweinsteigerjem, ki jo na pariških peščenih igriščih strastno spodbuja s tribun. »Z odraščanjem sem spoznala, da vse skupaj ni v mojih rokah in da se moram s tem, da sem stalno pod sojem žarometov, enostavno sprijazniti. Ko postaneš zrelejši, stvari vidiš z drugačnimi očmi. Nekaterih sedaj več ne jemljem tako osebno, kot sem jih v preteklosti,« prizna Ivanovićeva, ki je zelo čustvena oseba tako na igrišču kot izven njega. Po velikanskem uspehu v Parizu leta 2008 je potrebovala kar štiri leta, da se je uvrstila v četrtfinale katerega od turnirjev za veliki slam. Na lestvici WTA je v nekem trenutku padla celo na 63. mesto, a se lani prvič po letu 2008 znova prebila med prvo peterico.
»Vsak človek ima v življenju vzpone in padce. Pri slednjih se o sebi morda naučiš še največ. Na žalost sem morala najtežje trenutke preživljati pred očmi javnosti, kar, verjemite, ni bilo lahko. Še posebej, ker sem bila mlada. Pri dvajsetih sem tenis igrala iz same ljubezni do igre. Nato pa so prišle še ostale stvari, na katere nisem bila pripravljena, saj nisem imela izkušenj. Z njimi lažje razumeš silna pričakovanja in lažje nosiš posledice svojih dejanj. Ker sem perfekcionistka, pa imam težave še danes, saj želim analizirati vsako stvar. Včasih pa je najpomembneje, da le zaupaš svojim občutkom. Tega se moram navaditi,« razmišlja sedemindvajsetletna Beograjčanka, ki se je nad tenisom navdušila pri štirih letih, ko je po televiziji spremljala Moniko Seleš. Starši so ji nato za peti rojstni dan podarili prvi teniški lopar, ki ga hrani še danes.
Danes redna članica najboljše deseterice se dobro spominja trenutka, ki je pomenil preobrat v njeni karieri. »V času Wimbledona 2013 sem z bratom govorila več ur. Kar naenkrat mi je kliknilo v glavi, da moram k stvari resnično pristopiti na drugačen način. O tenisu sem razmišljala 24 ur na dan, kar je postalo naporno.« Brat Miloš ji je svetoval, naj v življenju najde stvari, ki jo veselijo in sproščajo. »Njegov nasvet sem si vzela k srcu in ga zavestno izpolnjujem. A se spremembe ne zgodijo čez noč. Še vedno včasih padem v stare navade.«
V lanski sezoni je Ivanovićeva osvojila štiri turnirje WTA, a na velikih slamih še vedno ne naredi želenega preboja. »Na velikih turnirjih si na ramena naložim preveč bremena in ne uživam v tenisu kot na preostalih obračunih. Tu imam še vedno veliko rezerve,« je prepričana ljubiteljica sušija, ki se je včeraj na Roland Garrosu preko Jekaterine Makarove prebila v četrtfinale. V iskanju pravega ravnotežja v svoji igri je od Wimbledona 2013 zamenjala kar nekaj trenerjev. Nigela Searsa, očeta zaročenke Andyja Murrayja Kim, je sprva zamenjala z Nemanjo Kontićem, se čez leto dni odločila za Dejana Petrovića, ki ga je pred kratkim nadomestila z Nemcem Matsom Merklom.
Pri povratku v sam svetovni vrh si v Bernu živeča Ivanovićeva želi le, da bi se v velikem loku ognila poškodbam. V karieri je morala namreč premagati že toliko ovir, da si novih nikakor ne želi. A ravno udarec s palcem na nogi ob steno pri zapuščanju kopalnice jo je stal vidnejše uvrstitve na prvem velikem slamu v letošnji sezoni v Avstraliji. Čeprav je do nesreče prišlo štiri dni pred začetkom turnirja in so bile bolečine hude, se je Srbkinja odločila, stisniti pesti in vseeno zaigrati. Daleč ni prišla, saj jo je že v prvem krogu izločila Čehinja Lucie Hradecka, poznejši zdravniški pregled pa je razkril, da je Ivanovićeva igrala z zlomljenim prstom. »Dogajanje sem težko sprejela, saj sem imela občutek, da sem v odlični formi. Včasih je treba sprejeti, da na nekatere stvari ne moreš vplivati.«
