Afera Bettencourt je bila s četrtkovo sodbo proti devetim obtoženim prejšnji teden spet v središču pozornosti francoske javnosti. Spomnimo, da je izbruhnila leta 2008, ko je hčerka Liliane Bettencourt, najbogatejše Francozinje in lastnice L'Oréala, obtožila ljudi, ki so se družili z njeno materjo in zanjo delali, da izkoriščajo njeno demenco za osebno bogatenje. Med drugim je zahtevala, da postane njena skrbnica, a mati, ki naj bi za demenco sicer bolehala že od leta 2006, se je temu odločno uprla. Afera se je torej začela predvsem kot družinski konflikt, bolj po naključju pa se je pozneje s prisluškovanjem pogovorov Liliane Bettencourt razkrilo, da je milijarderka leta 2007 skrivaj in nezakonito financirala volilno kampanjo predsedniškega kandidata Nicolasa Sarkozyja, ki je tistega leta potem zmagal na volitvah in postal francoski predsednik.
Podarila mu je 400 milijonov
Sodišče je v četrtek tedanjega Sarkozyjevega vodjo volilne kampanje Érica Woertha oprostilo, obsojenih pa je bilo vseh osem drugih obtožencev v zadevi Bettencourt, ki so za osebno bogatenje izkoristili milijarderkino bolezen. Tako so 68-letnega pisatelja, fotografa, slikarja, igralca in nasploh vsestranskega umetnika François-Marieja Banierja, ki je od svoje »velike prijateljice«, danes 92-letne Bettencourtove, dobil več kot 400 milijonov evrov vredno bogastvo, obsodili na tri leta strogega zapora.
Sarkozy pri njej na obisku
Zaradi oprostitve Woertha bi se torej moral bolje počutiti tudi 60-letni Sarkozy, ki so ga prav tako zaradi pomanjkanja dokazov v isti zadevi oprostili leta 2013. Nekdanji francoski predsednik je sicer v soboto vodil prenovitveni kongres Unije za ljudsko gibanje (UMP), ki jo je preimenoval v stranko Republikanci, kar je del njegovega načrta za vrnitev v Elizejsko palačo.
Woerth je po četrtkovi oprostilni sodbi z velikim zadovoljstvom izjavil, da si je končno lahko oddahnil in da je njegova čast povrnjena. V resnici pa ne on ne Sarkozy ne moreta biti zadovoljna zaradi sodbe, napisane na 282 straneh. Iz nje je namreč mogoče razbrati, da sodišče ni niti malo verjelo temu, kar je Woerth govoril v svojo obrambo. Oprostili so ga le zato, ker ni bilo dovolj prepričljivih dokazov. V sodbi celo piše, da obstaja »močan sum o izročitvi denarja« Woerthu. Vsem je pravzaprav jasno, da je Liliane Bettencourt dala več sto tisoč ali celo več milijonov evrov za Sarkozyjevo volilno kampanjo leta 2007. Še leta 2013 se je moral tedaj že nekdanji predsednik države na sodišču sam zagovarjati, ker jo je pred volitvami 2007 osebno dvakrat obiskal. Očitno se k starki ni prišel pogovarjat o vremenu. V tistem času se je Woerth srečal s Patricom de Maistrom, upraviteljem premoženja Bettencourtove, ki je samo dva dni pred tem srečanjem dvignil 400.000 evrov, a sodišču nikoli ni znal pojasniti, kam je šel ta denar. Sodišče zdaj predvsem ni moglo dokazati, da je Woerth tedaj vedel za milijarderkino demenco in da je za pridobitev njenega denarja uporabil svojo ženo, ki je delala za Bettencourtovo. Žena Érica Woertha, ki je bil v letih 2007–2010 finančni minister, je namreč do leta 2010 delala za Bettencourtovo kot svetovalka za vlaganja, pri čemer so šle milijarde evrov v različne sklade, projekte in nepremičnine, predvsem z namenom, da bi se že tako bogata lastnica L'Oréala izognila davkom.
Drugi Sarkozyjevi grehi
Če se zdaj Sarkozyju glede zadeve Bettencourt ni treba več bati pravnih posledic, pa mu še vedno grozi sojenje za druge zadeve. Tako naj bi leta 2007 njegovo volilno kampanjo z milijoni financiral tudi Moamer Gadafi. Prav tako je Sarkozy osumljen nezakonitega financiranja volilne kampanje leta 2012: ker zakon omejuje stroške volilne kampanje, je UMP spomladi 2012 skrivaj plačevala izjemno drago Sarkozyjevo volilno kampanjo prek nakazil za izmišljene simpozije in predavanja. To pa mu tedaj ni pomagalo, saj je volitve leta 2012 izgubil. Nekateri pa lansko Sarkozyjevo vrnitev v politiko, to je na čelo UMP in v boj za predsednika Francije leta 2017, razumejo tudi kot manever, s katerim si poskuša pomagati tako, da bi številne sodne zadeve, v katere je vpleten, prikazal kot poskuse politične zlorabe sodišča.