Kaj se dogaja s travniškimi pticami? V enem od uvodnikov za ornitološko revijo ste pisali o travniški katastrofi.

Na splošno naravi v Evropi ne gre preveč dobro. Lani jeseni je BirdLife, krovna evropska organizacija za varstvo ptic, objavila študijo, iz katere je razvidno, da je danes ptičev v Evropi 400 milijonov manj kot pred tridesetimi leti. Daleč najslabše gre travniškim vrstam, ker gnezdijo na kmetijskih zemljiščih. To pomeni, da je tisto, kar je za ptice življenjski prostor, za kmeta proizvodno sredstvo, zato je konflikt neizogiben.

In kakšno je stanje v Sloveniji?

V šestih letih, odkar sistematično popisujemo ptice v kmetijski krajini, se je pri nas število travniških ptic zmanjšalo za 37 odstotkov. Za Kozjanski park smo preučevali razliko v obdobju enajstih let. Tam so travniške ptice upadle kar za 91 odstotkov. Daleč najpomembnejše območje v državi zanje pa je Ljubljansko barje. Toda tam je začela v zadnjih desetletjih silažna koruza spodrivati barjanske travnike ter s tem habitate za ptice in druge živalske vrste. Samo na Barju smo jih v dobrih desetih letih izgubili več kot tisoč hektarjev.

Ključna travniška vrsta na Barju je kosec. Pred dvajsetimi leti, ko smo ga začeli popisovati, je tam živela polovica nacionalne populacije. Zdaj je močno prizadeta. Veliki škurh v Sloveniji redno gnezdi samo na Barju. Zadnja leta smo opazovali do deset parov, letos je videti, da bo uspelo uspešno gnezditi enemu samemu. Izumrtje škurha na Barju je pred vrati. Še ena izstopajoča travniška vrsta na Barju je repaljščica, drobna ptica pevka. Pred dvajsetimi leti smo imeli kakih dva tisoč petsto parov, zdaj je njihovo število strmoglavilo za štiri petine. Prav tako so ogroženi travniški metulji. Barjanski okarček, na primer, je na tem, da izumre, pa smo imeli včasih na tisoče osebkov. Njegov habitat se je močno skrčil, saj potrebuje najbolj ekstenzivne travnike. Od 14.000 hektarjev, kolikor jih je na Barju, ta metulj živi le še na sedmih.

Zakaj so najbolj ogrožene prav travniške ptice?

Ker si gnezdo naredijo na tleh v travi, in če kmetje travo prezgodaj kosijo, jih uničijo, saj mladiči še niso sposobni ubežati kosilnici. Najzgodnejši mladiči škurha so to sposobni storiti šele julija, najzgodnejši koščevi šele po sredini julija. Če travnike pokosimo pred temi datumi, v celoti uničimo naraščaj tekočega leta. Torej je pomembno, kdaj kosimo, kako kosimo in tudi kakšna je trava. Če je dobro pognojena, visoka in gosta, bo tam malo žuželk, ki so hrana za travniške ptice, ptice pa v pregosti travi tudi ne morejo hoditi. Takšnim travnikom se zato izogibajo. Travnik, ki ustreza pticam, je nizko produktiven, takšen pa ni ekonomsko zanimiv za kmeta.

Kako ugoditi enim in drugim?

To je vprašanje kmetijsko-okoljske politike.

Koliko nam je s programom razvoja podeželja, ki je začel veljati letos, to uspelo uravnotežiti?

Slabo. Vsi štirje ukrepi v njem, namenjeni varstvu travniških habitatov, so za kmete nestimulativni, zato se niso v večjem številu vključili vanje. To pomeni, da bodo populacije najbolj ogroženih ptic in metuljev še naprej strmo upadale. Verjetno bo kakšna vrsta do leta 2020 tudi izumrla. Bojim se, da se zelo slabo piše tudi vrtnemu strnadu, vrsti, ki je odvisna od kraških travnikov. Kras se nam namreč naglo zarašča. V desetih letih smo tam izgubili 20 odstotkov travnikov, za tamkajšnjega kmeta pa trenutno ni nobenega kmetijsko-okoljskega ukrepa, ki bi ga spodbujal, da bi jih oživil. Na to smo kmetijsko ministrstvo neuspešno opozarjali že pri pripravi programa razvoja podeželja, ki je namenjen temu, da ohranimo nekaj travnikov tudi za rože, metulje in ptice.

Marsikje po Evropi pa kmetijsko-okoljski ukrepi zelo v redu delujejo. Na primer v Veliki Britaniji, na Irskem in Poljskem. Velika Britanija ima okoli 250 kmetijsko-okoljskih ukrepov, ki so neposredno vezani na ohranjanje narave. Tam dobi kmet denar tudi za to, da ima sredi polja mogočen hrast. Za državljane je lepo, če to drevo stoji tam. Polepša krajino. S kmetijskega vidika pa od njega ni neposredne koristi. Zato državljani zberejo denar za kmeta, da hrast pusti na polju. Britanski kmet dobi denar tudi, če naredi mlako sredi travnika ali uredi trstišče... Gre za vrsto ukrepov na majhnih površinah, ki pomenijo rešitev za ogrožene vrste. Tudi kmet je vesel, če lahko majhen del svoje posesti nameni za habitate, ki prekipevajo od življenja, in je za to še plačan.

Pravite, da slovenski kmetijsko-okoljski ukrepi niso naravnani naravovarstveno, kmetje pa vam očitajo ravno nasprotno – da ste ornitologi oziroma ptičarji, kot vam pravijo, na veliko lobirali v Bruslju in tik pred zdajci dosegli spremembe novega programa razvoja podeželja, vrednega 1,1 milijarde. Dokument naj bi bil osredotočen le na varovanje metuljev in ptic, usmerjen pa proti kmetom in kmetovanju.

Če je res, da smo mi zlobirali program razvoja podeželja, kakršen je trenutno, potem moramo samokritično priznati, da smo bili zelo neuspešni. Od vse množice ukrepov so varovanju narave namenjeni le štirje: trije za ohranjanje ptic in metuljev, eden pa za travniške habitate. Presenečen bom, če bodo ti ukrepi dobili več kot odstotek denarja, namenjenega programu razvoja podeželja. Britanci imajo, kot rečeno, takih ukrepov blizu 250. Neuspešni smo bili tudi pri določitvi zneska, ki ga dobi slovenski kmet za ohranjanje narave. Za ohranitev kosca na travnikih ob Cerkniškem jezeru dobi 150 evrov na hektar, poljski kmet pa za podoben travnik 350 evrov. Če bi nam uspelo doseči to, o čemer smo skušali prepričati kmetijsko ministrstvo, da bi za varovanje narave kmetom ponudili stimulativne zneske, bi tudi marsikateri slovenski kmet del svojih travnikov za solidno plačilo z veseljem prepustil naravi.

Se strinjate s kritiki, ki pravijo, da z novim programom razvoja podeželja pridobivajo velike ravninske kmetije, izgubljajo pa hribovske?

To je res. Pripombe Društva za opazovanje in proučevanje ptic so šle v smer, da je treba s subvencijami spodbujati predvsem majhne kmete in tiste, ki kmetujejo v težkih razmerah. Sedanji subvencijski sistem pa je po mojem nepravično naravnan. Ni prav, da glavnino denarja – tako za neposredna plačila kot za okoljske ukrepe – dobijo delniške družbe v kmetijstvu in največji kmetje. Nič nimam proti, če goričanski mali kmet dobi tisoč evrov subvencij na hektar kmetijskih površin, da bo še naprej poseljeval to območje in vzdrževal lepo krajino. V tem, da dobi nekdo za intenzivno njivo, veliko 25 hektarjev in škropljeno z vsem mogočim, petsto evrov subvencij na hektar, pa ne vidim smisla. Zakaj bi kot davkoplačevalec moral kaj prispevati za to?

Naj dobijo spodobno subvencijo kmetje, ki se mučijo po idrijskih in cerkljanskih hribih. Naj jih dobi kraški kmet, ki ohranja tiste prekrasne kraške travnike, ali ekološki kmet, ki ne škropi svojih žitnih njiv in ima zaradi tega zaplevljene, proizvaja pa ekološko hrano. Naj dobi več denarja tudi kmet, ki ohranja barjanski travnik, ker ima omejene možnosti za kmetovanje.

Ornitologi ste se postavili tudi po robu gradnji vetrnic, s katerimi je prepredena vsa Evropa. Pri nas za zdaj električno energijo proizvajata le dve, saj jim ornitologi ostro nasprotujete, ker naj bi se ptiči zaletavali vanje. V drugih državah ptiči tega ne počnejo?

Vetrnice ptičem praviloma ne povzročajo težav. Le redke po svetu so problem, pa še te za majhno število ptičjih vrst. Nekatere pa so vendarle problematične. To so tiste, ki jih postavijo v habitate redkih in za trke dovzetnih vrst, in to praviloma v gorskem okolju. Izstopajoče težave tako povzročajo španske vetrnice, ki so večinoma v hribih. Vsako leto pobijejo med šest in 18 milijonov ptičev in netopirjev ter več sto jastrebov.

Tudi v Sloveniji je prostora za veliko vetrnic, je pa težko najti bolj sporno območje zanje, kot je Volovja reber, kjer bi jih rad imel Elektro Primorska. Da bi pokazali, da je drugje v Sloveniji dovolj prostora za vetrnice, smo ornitologi naredili obsežno študijo – karto občutljivih območij za ptice. V njej smo ugotovili, da je v Sloveniji 70 odstotkov območij, kjer vetrnice ne bi ogrožale ptic. Ko smo to karto prekrižali z območji, ki jih je ministrstvo za gospodarstvo identificiralo kot primerna za vetrnice, smo pokazali, da je na tisoče hektarjev površin, kjer je po mnenju ministrstva dovolj vetra, po našem mnenju pa tam ni občutljivih vrst ptic. Za nas ornitologe namreč niso problem vetrnice nasploh, ampak kraj postavitve. Vetrnice torej da, ne pa čisto povsod. In Volovja reber zanje zagotovo ni primerna, saj leži na robu snežniške planote, v hribih. Tam gnezdi planinski orel, tam se prehranjujejo kvarnerski beloglavi jastrebi. Podobne razmere so na Goliču nad kraškim robom, ki je z vidika ptic še eno dragoceno območje.