Še preden je staršem na blagajni uspelo pokazati vstopnice, sta dečka že povlekla za vrvice ob vhodu v Lutkovni muzej, ki je vrata v podstrešnih prostorih nad Stanovsko dvorano ljubljanskega gradu odprl minuli teden. Ob vsakem potegu za vrvico je pomigala z glavo ali odprla in zaprla usta ena od dveh velikih lutk, ki, skrbno shranjeni v glicerinu, obiskovalce muzeja pozdravita ob vhodu.
»Poglej to!« sta navdušeno vzkliknila mlada obiskovalca in že odhitela na drugo stran hodnika, kjer je razstavljena lutka Sapramiške Svetlane Makarovič, kot jo je leta 1986 likovno zasnoval Jaka Judnič.
Vsak v vlogi lutkarjev
Čeprav stalna razstava Podobe slovenske lutkovne umetnosti, 1910–1990, v Lutkovni muzej, edini tovrstni muzej v Sloveniji, k ogledu vabi šele nekaj dni, je bilo minuli konec tedna pod streho ljubljanskega gradu precej živahno. »Povsem naključno sva videli plakat pri toplarni in se, ker sva bili ravno v Ljubljani, odločili za obisk,« odločitev, da s hčerko obiščeta muzej, pojasni Bojana Kržič. »Včasih smo si velikokrat v Lutkovnem gledališču pogledali kakšno predstavo, hči je pred časom obiskovala tudi lutkovno delavnico, kjer so izdelovali marionete,« je še pojasnila sogovornica in dodala, da ju je v muzeju pritegnila interaktivna zasnova: »Priložnosti, da lahko vsak poskusi premikati marionete ali druge lutke so redke, zato je to dobrodošlo.«
Obiskovalci muzeja se lahko namreč v vlogi lutkarjev preizkusijo na marionetnem odru, si majhne lutke nataknejo na prste ali pa s pomočjo tankega ročaja pomigajo na primer z repom ploske lutke krave, ki ji je za predstavo Leteča krava likovno podobo zasnoval Bojan Čebulj. »Z interaktivnimi elementi razstava postane bolj razgibana in prijaznejša do mlajših obiskovalcev, sicer pa sprehod med vitrinami, kjer so razstavljene lutke, ponuja kronološki pregled razvoja lutkarstva. Tisti, ki bi želeli še obširnejše informacije, pa si lahko pogledajo multimedijske vsebine. Muzej je tako primeren in zanimiv za različne ciljne publike,« pojasni umetnostna zgodovinarka Nadja Ocepek, ki se je skupaj z Ajdo Rooss podpisala pod lutkovno razstavo.
Medtem ko sta obiskovalki muzeja v zgornjem nadstropju še preizkušali, kako spretni sta pri premikanju nog in rok zgolj s pomočjo tankih nitk, ki predstavljajo vez marionete z lutkarjem, si je mlad par v spodnjem prostoru pravkar pogledal kratek črno-beli posnetek, ki gledalce popelje v čase druge svetovne vojne. Na posnetku iz leta 1944 živahno poskakujejo partizanske lutke, na oder pa prihrumi celo Adolf Hitler, »ki nemočno pleše v rokah partizanskega lutkarja«.
Od sokolskih do partizanskih lutk
V vitrinah muzeja sta avtorici razstave na ogled postavili številne znane junake pravljic in zgodb, od Sapramiške pri vhodu, lutk iz sokolskega obdobja in partizanskih lutk, Malega princa do kralja Matjaža, ki reši svojo Alenčico. »Želja po takšnem muzeju, ki celovito oriše našo bogato lutkarsko tradicijo, je v krogih stroke tlela že kar nekaj časa,« ob tem pojasnjuje Ocepkova in dodaja, da bodo razstavo v prihodnje še nadgradili: »Zasnovali smo Lutkovno pot, ki vzdolž proge tirne vzpenjače povezuje ljubljanski grad z ljubljanskim Lutkovnim gledališčem, kmalu pa bo zaživelo tudi grajsko gledališče.« V osrčju nekdanje trdnjave si bodo obiskovalci lahko pogledali tudi obnovljeno lutkovno predstavo Doktor Faust, katere avtor je Milan Klemenčič. »Lutke, ki so v muzeju nežive, bodo na odru oživele. S kopijami bomo muzejske eksponate postavili v originalen kontekst,« zaključuje Ocepkova.
