Iz tega kaotičnega stanja prvi korak ni bil stvar programskih usmeritev, ideologije ali kakšne tretje vsebine. Prvi korak ni bil stvar izbire, ampak nujnost: neka temeljna konsolidacija, normalizacija, umiritev oziroma pomiritev prostora, vzpostavitev neke normalne tonalitete, dialoškosti, prekinitev neprestanega banalnega politikantstva, ki je že v prvem podredju dosledno prineslo ideološke zastave in dogodke iz sredine prejšnjega stoletja, ne glede na to, ali je beseda tekla o povojnih grobiščih, bančni luknji ali pa o pašteti kekec. Edini mogoči korak je bila vpeljava neke banalne predvidljivosti, žlahtne dolgočasnosti, atmosfere, ki bo ljudem omogočila umik iz politične erektiranosti v zasebnost, k poklicnim dolžnostim in zasebnim projektom (to ni zagovor apolitičnosti, ampak ločitev adrenalina od politike), kjer smo vsak zase še najbolj optimizirani in verjetno še najbolj damo mir, kolikor smo ga sploh sposobni dati.

Danes je to za marsikoga samo še neki oddaljeni spomin. Po dobrem letu vladanja Alenke Bratušek in slabem letu vladanja Mira Cerarja je ne glede na vse zdrse, nespretnosti in tudi neumnosti prostor precej bolj umirjen, stabilen, na neki način celo konsolidiran. In pri tem ne gre pozabiti, da smo imeli v tem času nad sabo – poleg kapitala in gravitacije – zgolj simbolno raven s predsednikom države, ki smo ga v trenutkih nepazljivosti pozabili spregledati in ga predzadnjič zagledali za bobni, zadnjič pa na maturantski paradi s tistim nesrečnim mikrofonom v roki, ki je tako po nepotrebnem (spet) ojačal predsednikove besede. In da smo imeli poleg tega sami nad sabo samo še formalnopravni plafon v obliki ustavnega sodišča, ki se je ukvarjalo s tem, da je petindvajset let po osamosvojitvi postavljalo nove, veliko ostrejše pravne norme, s katerimi je reševalo nekega političnega mogočneža.

V tej logiki in dramaturgiji je bil pojav SMC s svojo absolutno korektnostjo, ki na trenutke nedvomno deluje že kar aseptično, brezvsebinsko in ja, prazno, verjetno ena manj slabih možnosti, ki so se nam lahko zgodile. Ja, dikcija je prava, in ja, gre za okvir in nabor možnosti, ki smo jih imeli pred letom dni na mizi. Na problem lahko hitro pogledamo skozi drugo, ugankarsko perspektivo: bi vi, če bi imeli možnost ponoviti zadnje leto, bistveno spremenili scenarij? Bi šli, če bi lahko ponovili zadnje leto in po lastni želji premešali odstotke, v ponovitev s kakšno drugo stranko na vrhu in s katerim drugim mandatarjem na čelu vlade? Ja? S kom pa? Z Židanom? Erjavcem? Bratuškovo? Večnim Janezom? Bi imeli Ljudmilo? Ne, niti Luka nima še ekipe, ki bi jo človek mirne duše spustil, da se iz opozicijskega peskovnika presede za krmilo države. To pa je tudi vse, kar smo imeli in kar imamo na mizi.

Kar je pri tej »normalizaciji« nevarno, je videz normalnosti, ki ga ustvarja. Korak iz kaosa v smeri normalizacije seveda nima popolnoma nobene zveze z normalnostjo kot tako, je samo premik v pravo smer, samo nujen prvi korak in popolnoma nič več od tega. V tem smislu je bilo prebiranje medijev ta vikend grozljivo početje. V zraku se je že začel razraščati neki skrajno perfidni in lažni optimizem: »okrevanje slovenskega gospodarstva se nadaljuje«, »naš BDP že šest četrtletij zapored raste hitreje od povprečja v Uniji«, »slovenska gospodarska rast je bila v prvih treh mesecih letos dvakrat višja od povprečne rasti v EU«, »vzpon Slovenije na lestvici globalne konkurenčnosti«, »izvoz se je povečal še za 5,4 odstotka«, »naši izvozniki povečujejo mednarodno konkurenčnost«…

Če smo se kaj naučili v preteklih letih, potem bi se morali ob tem diskurzu statistikov in ekonomistov takoj prijeti za vse žepe hkrati. Če smo se kaj naučili v preteklih letih, potem vemo, da snobističen optimizem na obrazu gospodarstvenikov in politikov pomeni, da nam že ta trenutek kradejo, in to verjetno s tako prefinjenostjo, da se bomo, če sploh, tega zavedeli šele čez leta. Največja nevarnost normalizacije in njenega nujnega substituta v obliki optimizma pa je odmišljanje, spregledovanje in prekrivanje problemov in gnilobe, ki jih ni v tej družbi popolnoma nič manj kot pred letom dni. Normalizacija v tem smislu pomeni nevarnost, da bo še veliko lažje kot do zdaj spregledovati tisoče ljudi, ki visijo na tem ali onem socialnodružbenem robu, da bodo ti ljudje še veliko bolj oddaljeni od kakršne koli točke socialnodružbenega upora in da bodo še dlje od privilegiranih državljanov prve hitrosti.