Pustimo ob strani, da si takšne ostre kritike rimska diplomacija ni prislužila od kakšnega levičarja, ampak od duhovnika, in da je razumevanje visoke diplomacije kot surovega daj-dama vsaj malce nespodobno, če že ne žaljivo. Bolj smiselno se je vprašati, ali so obiski slovenskih premierjev v Rimu res tako zelo nezavezujoči, kot je mogoče razbirati iz suhoparnih sporočil za javnost, kakršno je tudi skupno sporočilo Rima in Ljubljane po včerajšnjem Cerarjevem obisku. Da sta papež in premier potrdila »prijateljske odnose« in »skupno pripravljenost za nadaljevanje dialoga s poudarkom na spravi, vrednotah in sodelovanju v dobro družbe in najrevnejših«, pač ni kakšna novica.

Rim bi močno podcenjevali, če bi temu pritrdili. Če je vatikanska diplomacija v čem vešča, je vešča v teku na dolge proge, v počasnem, a zanesljivem iskanju konsenza. Spomnimo se, kako vroče polemike je sprožalo sprejemanje prvega vatikanskega sporazuma. Ni jih bilo malo, ki so dokazovali, da se bo Slovenija z njim dokončno odpovedala svoji suverenosti. V resnici je Cerkev z njim le dolgoročno zavarovala svoj pravni položaj. Dobrih deset let po ratifikaciji vatikanski sporazum, za katerega je bila zaslužna zlasti Drnovškova vlada – tudi on je romal v Rim –, ne sproža več političnih strasti. Nasprotno, ko se je lani javno razvedelo, da je premierka Bratuškova s škofom Glavanom, ko je ta začasno vodil ljubljansko nadškofijo, govorila tudi o obuditvi nekdanje »mešane komisije« in morebitni sklenitvi drugega vatikanskega sporazuma, s katerim bi trajno uredili vprašanje pastoralne oskrbe v bolnišnicah, zaporih in vojski, ni nihče zagnal vika in krika. Pa tudi v Cerkvi niso ravno slavili. Vemo, da zdaj ni pravi čas za to, je slišati iz vodstvenih krogov RKC. To pa seveda ne pomeni, da od vlade ne pričakujejo majhnih, a zanje pomembnih korakov. In natanko v tej točki bo Cerkev – o tem ne gre dvomiti – znala »politično sončenje« v vatikanskih vrtovih učinkovito unovčiti.

Cerar pač ne bo ponovil faux pasa Bratuškove, ki je nekaj dni po vrnitvi z Rima Cerkev šokirala z zakonom o davku na nepremičnine. Ki je danes zgodovina, tako kot njene visoke politične ambicije. Kot politik, ki si je svoj imidž zgradil na vrednotah, »ve«, da je zaveze, tudi »vljudnostne«, treba spoštovati in se iti dialog zares. In ker se ni mogoče v nedogled le pogovarjati, se je prej ali slej treba začeti dogovarjati. Odprtih vprašanj pa je kar nekaj. Na primer: Zujf je bil sprejet kot mehanizem za prebroditev krize, toda socialni prispevki države za duhovnike so s 60 odstotkov še vedno znižani na 48 odstotkov. Nadalje, duhovnikom je »dovoljeno« obnavljati sakralne spomenike, a za to potrebujejo več državnega denarja. Žrtve medvojnega in povojnega nasilja še vedno ležijo nepokopane. In ne nazadnje: papež Frančišek, ki je na svoj prvi obisk odletel na nesrečno Lampeduso in sveta odtlej ne neha opominjati na sredozemsko morišče, je Cerarju zagotovo kaj rekel tudi o tem. Ali Slovenija lahko poskrbi za prihajajoča 702 begunca, po tem obisku torej ne bi smelo biti več vprašanje. Ne za Cerarja ne za slovenske škofe...