Slovenija se res lahko pohvali, da je drugačnost vpisana v njene gene. To lepo demonstrira predsednik Borut Pahor. Z vsakim nastopom nas prepričuje, da funkcija predsednika ni nič posebnega. Da je pač ena od stoterih funkcij, ki jih opravljamo državljani vsak dan. Tisti, ki skačejo v luft zaradi Borutovih besed, namenjenih brhkim maturantkam, streljajo v prazno. Če se je Borut v predvolilni kampanji lahko vsak dan našemil v povprečnega državljana, ki pobira smeti, čisti ceste, robotsko stoji za tekočim trakom ali pa razmišlja o pomembnih projektih, ni nič nenavadnega, da se kot predsednik lahko kameleonsko vrine v vse pore banalnega lajfa. In življenje je v principu skup banalnosti. Vsakdanjost je vulgarna. Je polna sovražnih opazk in izrečenih neumnosti.

Zato je bila največja neumnost, da se je nekaj dni po dogodku Borut opravičil vsem državljanom za izrečene besede, ki so razložljive, ne pa tudi opravičljive. Obljubil nam je še, da se bo poboljšal. Halo, od kod pa zdaj to? Je to prekopiral od kakšnega ameriškega prezidenta? So mu to podtaknili svetovalci? Ga je v to prisilila partnerica? Namreč, priložnost, da bi predsednika jemali resno, se je izgubila že pred izvolitvijo. In ravno zato je edino smiselno, da funkcijo opravlja še naprej skrajno neresno. Da ga biksa, da dela vse kontra, da izreče vse, kar mu pride na pamet, in nam sporoča le eno: življenje je zabava. Pa četudi vas za(je)bava v nulo.

Drugačnost je vpisana tudi v gene televizijskih pogovornih oddaj. V principu so vse narejene po istem vzorcu: gostje niso tam, da bi voditelj od njih kaj izvedel, temveč le zato, da javno kakšnega gosta obglavijo. Majda Juvan, ki štrli iz povprečja voditeljic že s tem, da goste posluša in celo smiselno postavlja vprašanja, je v pogovoru o problemih v zdravstvu in (jasno) v luči afere Radan iskreno pokazala razočaranje. Na vprašanje gledalcem, ali naj vodstvo UKC odstopi, jih je le dobra polovica odgovorila pritrdilno. Njene besede, da je pričakovala višji odstotek tistih, ki hočejo porezati glave, so naša realnost. Rezati, sesuvati, obglavljati, obešati in poteptati. Kri, kri in še enkrat kri. Bolj kot šprica, bolj imamo čisto vest.

Prav nič pa ne moremo imeti mirne vesti ob dejstvu, da nas v principu na Eurosongu nihče nima za prijatelje. Niti iz ene države nismo slišali tistih želenih zadnjih besed: in dvanajst točk gre v… Slovenijo. Drugačni smo torej že zato, ker nismo drugačni. Ker nas nihče ne opazi. Edina rešitev je, da nekoč v prihodnosti naš predsednik zakuha kakšen mednarodni škandal. Da kakšnemu predsedniku reče: Ajde, miško, to mi deli…