Sogovorniki premierja Davida Camerona med letečo turnejo po EU naj bi zdaj vedeli veliko več o tem, kaj zahteva, da bi zagovarjal članstvo, ne pa odhod iz EU. V vsakem primeru verjetno vedo veliko več kot Britanci. Natančen seznam zahtev ni za javnost menda zato, da ne bi oslabil pogajalskega položaja o reformah EU oziroma o ohlapnejšem, nekakšnem polčlanstvu Britanije.
Ne gre za klobase in pivo
Najprej je obiskal Francijo, kjer je zunanji minister Laurent Fabius razglasil referendum in Cameronove zahteve za nevarne, ker bi odhod tako pomembne države, kot je Britanija, dal EU skrajno negativno podobo. S prispodobo je ocenil, da bi Britanija v klubu, ki se mu je pridružila zaradi nogometa, zdaj rada igrala ragbi. Vrhunec turneje je bil obisk v Nemčiji, ki se najglasneje zavzema za to, da bi Britanci ostali v EU. Zato jo ima Cameron za največjo prijateljico v EU. Ne gre ravno za skupno navezanost na klobase in pivo. Glavni razlog je, da bi bila Nemčija tista, ki bi morala pokriti levji delež britanske članarine, če bi Otočani zapustili EU. Cameronov problem je v tem, da ne v Nemčiji ne drugod po EU ni apetita po spremembah v pogodbah, na katerih temelji EU, ali po posebnem britanskem položaju. Vsi, posebno Nemčija, najbolj nasprotujejo temu, da bi omejili ključno svoboščino državljanov EU – da lahko živijo in delajo kjer koli v EU.
Nemška kanclerka Angela Merkel je po pogovorih s Cameronom dejala, da bo »konstruktivno« sodelovala z Britanijo v njeni želji, da bi se na novo pogajala o svojem članstvu v EU. »Jasno je, da bi morala Britanija ostati v EU,« je vljudno ocenila, a dodala: »Medtem ko že obstaja skupna podlaga na veliko področjih, bodo pogajanja o vprašanjih, kot so reforme sociale, veliko dolgotrajnejša.« Ravno sociala tiste Britance, ki so zaradi bednih zaslužkov odvisni od nje, najbolj skrbi. Cameronovim konservativcem je uspelo preveč Britancev prepričati, da je prejemanje socialne pomoči enako lenobi, revščina pa posledica nedela. Znani angleški dramatik Alan Bennett je ravno včeraj ocenil, da »imamo do revnih enako grd odnos kot v času Tudorjev« (zadnji monarh iz dinastije Tudor je bila Elizabeta I. v 17. stoletju). Stigmatizacija revnih, ki je rezultat Cameronove vladavine, gre neverjetno nizko(tno): nova raziskava naj bi pokazala, da je na sto tisoče britanskih otrok revnih in lačnih, ker starši kadijo oziroma ker njihovi starši raje kupijo cigarete kot hrano.
Ne bo jih veliko jokalo
Ne gre samo za socialo. Merklova je Cameronu povedala, da imajo Nemčija in druge članice EU »rdeče linije«, prek katerih ne morejo; omenila pa je načelo svobodnega gibanja delovne sile v EU, ki bi ga Cameron rad omejil, skupaj s pravicami priseljenih delavcev in njihovih družin. Zaposleni delavci iz EU štiri leta ne bi bili upravičeni do socialne pomoči in socialnih stanovanj, nezaposlene pa naj bi po šestih mesecih izgnali iz države. Še kaj? Na podlagi njegovih govorov, ne pa neke liste zahtev, ker ta ne obstaja, so to še (med drugimi): zaščita londonskega Cityja pred zakonodajo EU v primeru tesnejše povezave članic evrskega območja in izključenost Britanije iz tesnejšega političnega povezovanja članic EU. Nasprotuje tudi zahtevi o omejitvi delovnega tedna na največ 48 ur ter drugim domnevno preveč prijaznim zakonom na področju socialne in delovne zakonodaje, zahteva večjo pristojnost nacionalnih parlamentov pri blokiranju zakonodaje EU, nasprotuje kakršnemu koli premiku k nastanku evropske vojske in vtikanju EU v policijske zadeve. Merklova morda res misli, da bi Britanija morala ostati v EU, mnoge članice pa britansko – nergaško članstvo gotovo utruja in ne bi ravno jokale, če bi večina Britancev na zdaj znano referendumsko vprašanje »Bi moralo Združeno kraljestvo ostati član EU?« odgovorili z ne.
