Primorec, ki že trideset let poučuje v Ljubljani na Šolskem centru za pošto, ekonomijo in telekomunikacije, kjer je bil nekaj časa tudi ravnatelj, je v glavnem mestu pred desetimi leti začel pogrešati stik z zemljo in drugimi osnovnimi elementi. Zato si je omislil posest na domačem Krasu in se lotil vrtičkarstva. »Enkrat sem organiziral srečanje soustvarjanja za kakšnih dvajset, trideset ljudi, od katerih sem se ogromno naučil. In takšen način zdaj uporabljam tudi v šoli. Marsikateri dijak kaj zna in drugi se lahko od njega to naučijo, jaz kot učitelj pa sem samo koordinator,« verjame Rajko Bošnjak in na tak način je uspešno v svoj hobi vpel ves razred.
Začelo se je ob sobotah in po pouku
»Predstavil sem jim svoja veselja in jih spodbudil, da za raziskovalne naloge v 3. letniku delajo tisto, kar jih veseli. Dijaki so vrtičkarstvo pokazali staršem, ti pa so rekli le, zakaj tega ne delam z njimi.« V istem času so od stanovalcev Koroške ulice dobili v uporabo tri vrtove in tako so čisto prostovoljno pred enim letom začeli delati na vrtu ob sobotah in po pouku. »Bilo je tako uspešno, da me je ravnatelj določil, da bom učil predmet poslovanje podjetij. Učenci se pri teoretičnem delu učijo o delovanju in vodenju podjetja, jaz pa vodim praktični del.« Vsak je moral pri njem poleg skupnega ustvarjati še lasten vrtiček, pa naj je to v koritih v stanovanju ali pred domačo hišo, če pa te možnosti nimajo, dobijo svojo gredico na skupnem vrtu.
Pravi, da je prvi pogoj za uspeh, da si sam navdušen nad tistim, kar delaš. »Le tako lahko dijake povlečeš s sabo. Ne pod prisilo, ampak morajo delati, kar radi delajo. Od tridesetih se jih najde nekaj, ki začnejo, in potem avtomatično pristopijo še drugi.« Zato Bošnjak tega nikakor ne pripisuje sebi, ampak pravi, da so to dosegli vsi skupaj kot razred, kot kolektiv. Delo namreč sloni na samoiniciativnosti in je dopolnjeno tudi s športnimi aktivnostmi in ustvarjalnostjo. »Pustim jim veliko svobode, da si sami oblikujejo svoj domači vrt. Lahko je srce, krog, trikotnik, kar koli. Delajo že fantastične stvari, sodelujejo pa tudi starši. Tudi posadijo lahko, kar želijo, edino pravilo je, da gredo od semena do semena. Tista, ki smo jih pridelali na vrtu, smo razdelili med njih, zdaj pa morajo pridelati svoja za naprej.«
Samo da jim ni treba sedeti 8 ur pri miru
Meni, da so šole premalo praktično naravnane in da je šolski sistem grozljiv, saj vse otroke sili v enak kalup. »Otroci radi delajo in bi naredili vse, samo da jim ni treba pri miru sedeti osem ur na dan.«
Ob nedavnem odprtju vrtov so kratico svojega šolskega centra ŠC5 povezali s petimi elementi – ognjem, vodo, zrakom, zemljo in ljubeznijo. Profesor pravi, da je ta generacija otrok danes od njih odrezana in da jo je treba znova obrniti na stran narave. Zato svoje učence povabi tudi na svoje posestvo, jim ga razkaže in nato skupaj delajo, kar je pač ob tistem letnem času treba. Nato si še skuhajo nekaj na ognju – ponavadi makarone. »Dobijo tudi prosto, da vse fotografirajo, se pozabavajo, gugajo, sledi pa še sprehod do morja. To izjemno pomaga dijakom, ki imajo razne bolezni, glavobole in podobno. Po celem dnevu v naravi je to čisto druga zgodba kot v šoli.«
Sicer pa pozdravlja tudi njihovo poznavanje novih tehnologij, ker je dobro pri dokumentiranju, pisanju poročil in objavljanju na socialnih medijih. »Tukaj se res znajdejo. Mobiteli so obvezni, a vseeno so v stiku z naravo, kar je najbolj dragoceno.« Dijaki so pri predmetu poslovanje podjetij že razvili dva startupa, ki sta za zdaj proizvedla zelo zaželene darilne paketke s semeni z njihovega vrta, pri tam pa so za dizajn, pakiranje in okrasitev seveda poskrbeli sami. »Vsakemu dam delati tisto, pri čemer ima ambicije. Govorimo o celoti, ki je nekaj ustvarila, vsak je prispeval. Če jim pustiš pobudo, lahko narediš blazno veliko, iz prakse in drug od drugega se več naučijo.«
