Čeprav na razmerja v avtomobilski industriji mnogi še vedno gledajo skozi prizmo naštetih stereotipov, je očitno, da se ti počasi sesuvajo v prah. Kar je po eni strani lahko dobro, po drugi pa tudi ne. V želji, da bi ugodili okusom kar najširšega kroga kupcev, so namreč številni proizvajalci pri nekaterih svojih modelih ali pa kar pri celotni ponudbi zanemarili nekatere ključne posebnosti, ki so posamezen model ali znamko krasile dolga leta ali celo desetletja in mu ali ji na neki način vtisnile identiteto. Identiteto, ki so jo tako sčasoma deloma, v veliko primerih pa kar v celoti, izgubili oziroma izgubile. Primerov je ogromno in jih je vedno več, zato ne bi bilo pošteno, da bi izpostavljali posamezne, za vse pa bi hitro zmanjkalo prostora.

Tako smo dejansko vedno bliže temu, nad čemer je potožil zgoraj omenjeni znanec – da so vsi avtomobili skoraj enaki. In kaj hitro se lahko znajdemo v precej paradoksalnem položaju: da kljub temu, da imamo izbire vedno več, prave skorajda ni. Ker ni pravih razlik, takšnih, kot so bile včasih – pa sploh niso bile vezane na to, ali je bilo nekaj dobro ali slabo. Ampak so bile preprosto razlike. Dandanes pa nekatere azijske znamke na primer na vsakem koraku poudarjajo, da so z novim avtomobilom naravnane še bolj evropsko, nekatere evropske, ki so znale izstopati, pri številnih modelih poudarjajo, da so zdaj bolj premijske...

Vse bolj pa torej pogrešamo drugačnost, ki je bila včasih bolj pravilo kot izjema, zdaj pa je ravno nasprotno. A dokler se račun izide, in po prodajnih številkah se skorajda vsem, bo tako zagotovo tudi ostalo.