V zbirko Kako biti sam je uvrščenih štirinajst esejev, ki jih je avtor med letoma 1994 in 2001 objavil v različnih revijah, denimo The New Yorker in Harper's. Knjiga je v izvirniku izšla neposredno po slavnih Popravkih, torej leta 2002, in nosi breme časa, v katerem se je Franzen učil spopadati se z novo in zmerno do pretežno obremenjujočo vlogo pisateljske zvezde. Upravičeno bi torej lahko tarnala nad zapoznelostjo, s katero Američanova zbirka esejev vstopa v slovenski literarni prostor, ne pa nujno nad njeno neaktualnostjo. Teme Franznovih esejev so, recimo tako, po večini dovolj večne za bralca, predvsem pa so simptomatične za avtorja.
Eden najboljših v zbirki je zagotovo esej Očetovi možgani, kjer pisec z občutljivo neposrednostjo opisuje očetovo hiranje zaradi alzheimerjeve bolezni. Potem je tu večletna depresija, s katero se je spopadal med »turobno dolžnostjo« pisanja svojega najbolj znanega romanesknega dela. »Roman umira, ker ga kupec ne potrebuje več,« diagnosticira stanje, medtem ko premišlja smisel literarnega ustvarjanja in tehta, ali bi raje jadral med arogantno pisateljsko elito ali veslal med onimi, ki pišejo z zavedanjem, da so sami najbolj odgovorni za (ne)pogrešljivost svojih literarnih del. Življenje, razumljeno ob pomoči knjig, postaja vse bolj osamljeno, a ima Franzen (no, imel je pred dvajsetimi leti, ko je esej Paberkovanje tudi nastal) do napredka tehnologije starokopitne, romantične zadržke. Manj tragično gleda na ogroženost sfere zasebnega, kvečjemu ga skrbi, da se ne bo kmalu nihče več boril za javno. S kadilskimi dilemami (»Jemljemo toksin, četudi smrtonosen /…/, ker še nismo odkrili užitkov ali rutin, ki bi lahko nadomestile pomirjujoči, strukturirajoči ritem potrebe in zadovoljstva, ki ga omogoča navada kajenja.«) se je že skoraj sprijaznil, s stanjem v ameriških zaporih in v čikaški pošti ter s prevarami seksualnih priročnikov, »saj je lahko v postelji vsak moški kralj in vsaka ženska kraljica, ne more pa biti vsakdo uspešen romanopisec«, še ne.
Potrpežljivemu bralcu tako med branjem Franznovih esejev ne preostane drugega kot dobra vera, da ga avtor do cilja resda ne pelje po najkrajši, temveč po najboljši poti. Varno je staviti na tehtnost končne misli vsakega od esejev, pri čemer ključna – da je lekcija, ki nam jo da branje, kako biti sam – niti ni prva med najbolj lucidnimi. Franznova ljubezniva zagrenjenost torej ni ravno vzorčni primer dobre družbe, bralcu ni po prebiranju njegovega esejističnega kramljanja samota nič kaj ljubša kot prej, udobnejše mu je edino neudobje. Z lahkoto pa se bo vdal tudi avtorjevi občasni motivaciji za smešenje onih, ki se jemljejo preresno, in se cinično posmehnil še lastnemu kupčku sreče v nesreči.