Takrat še ni bilo snemalnikov in sem pisal kar na roko, ampak navadno je bil zraven alkohol. Tako v primeru Mire Mihelič kot Dušana Pirjevca, mojega profesorja za književnost. Po dva, tri dni smo delali intervjuje, ki so bili potem dolgi zgolj kakšni dve strani. Ko sem delal intervju s Stankom Semičem - Dakijem, sem prespal pri njem v Novem mestu. S Heinrichom Böllom sva prebila dva dni v kavarni v Piranu – naslednje leto je dobil Nobelovo nagrado za književnost.
Ste Pirjevcu na brucevanju res rekli, da bi radi pisali šund?Res, rekel sem, da bi rad pisal dober šund, ker hočejo pri nas vsi pisati visoko literaturo. Imeli smo Lojzeta Kovačiča, Vitomila Zupana, Vladimirja Kavčiča, resne in zahtevne pisatelje. Šund smo prevajali, svojega pa nismo imeli in pravih žanrskih romanov nimamo niti danes. A to mi ni najbolje uspelo, najbrž še najbolj z Vampirjem z Gorjancev, ki je zagotovo dober šund.
S kolegi literati se menda ne družite veliko, kaj pa s šumijevci?Moj krog je večinoma res sestavljen iz arhitektov in oblikovalcev, pa tudi klošarjev, zelo dobro se poznava z Jakovom Brdarjem. S šumijevci se med letom dobivamo v manjših gručah, vsaj enkrat na leto pa nas pride tudi šestdeset. To je bila res lepa izkušnja bratstva in edinosti, ki je trajala trideset let. V Šumiju smo bili dobrodošli vsi, ne glede na nacionalnost ali barvo, vsi funkcionarski, ministrski, disidentski in policijski otroci so bili tam, književniki, klošarji in pijančki – vsi na kupu in enakopravni.
V času pisanja romana Vampir z Gorjancev ste nekaj časa preživeli v samostanu Pleterje.Takrat sem živel še s starši in ker se nismo dobro razumeli, sem v Pleterje hodil zato, da sem zbežal od doma. V samostanu sva bila s prijateljem, režiserjem Filipom Robarjem Dorinom, lepo sprejeta; zame je bila to eksotika, skok iz ljubljanskega meščanskega in gostilniškega življenja na kmete mi je bil blazno všeč. Dali so mi celico, nikoli me ni nihče vprašal, ali sem veren – kar seveda nisem –, kosilo, večerja in malo cvička so bili zastonj. Podnevi sem hodil okoli, ponoči pa tam »klamfal« na pisalni stroj. A tista starejša generacija menihov je pomrla, samostan se je v tem »novem, demokratičnem in svobodnem režimu« popolnoma zaprl, torej ravno obratno od logičnega.
Otroško literaturo menda pišete zaradi ljubezni do zvrsti, ne otrok, ki se jih kar malo bojite.Pomembna se mi zdi zato, ker z otroško literaturo dobimo bralce, šele iz teh knjig se lahko rodi literatura za odrasle. Mi, ki smo brali od majhnega, beremo še danes, četudi sam zelo malo berem sodobno slovensko mladinsko književnost, še vedno berem stare klasike. Otrokom ne želim razlagati stvari na konvencionalno didaktičen način, ne učim jih zglednosti, nočem biti moralist – ravno nasprotno, delajo naj obratno kot njihovi starši. Naj so kot Pika Nogavička! Učim jih, kako biti človeški z napakami vred in da ni nič narobe s ponavljanjem napak, ker so lahko tudi prijetne.
V vaši literaturi, tudi v otroških knjigah, je vedno prisotna satira.Drži, nikoli ne morem pisati zgolj zato, da bi zabaval otroke, ampak si želim, da bi tudi odrasli razumeli politično kuliso v ozadju. V zgodbah sem imel že lepega princa Pahorja, ki se gleda v ogledalo kot kraljica v Sneguljčici, pa črnega princa Janšo, ki vidi letečega slona nad Brioni. Otroci se zabavajo, ker zgodbo berejo kot pravljico, odrasli pa hahljajo, ker vedo, koga imam v mislih. Tako je pisal tudi Andersen.
Precej časa ste menda preživeli na Biševu, a tam niste veliko pisali. Vseeno se zdi, da ste ves čas literarno precej produktivni.Na dopustu res nisem nikoli pisal, tam sem samo dobival ideje, pisal sem večinoma v Bohinju. Imel sem obdobja, ko sem napisal po dve ali tri knjige na leto in kakšen scenarij, zadnje čase se mi pa to vse manj ljubi. V nekem intervjuju sem rekel, da se še najbolj splača sesti v bife in spiti mrzlo pivo. Pri vseh dogodkih v Sloveniji, denimo dejstvu, da letos za desetnico nisem dobil denarne nagrade, pa kako dolgo sem trgal avtorski honorar za Malega princa z otoka od založbe, najraje ne bi več pisal, to notranjo potrebo po pisanju se da zatreti. A ker imam nizko pokojnino, moram. Zato sem jezen, ker je Društvo slovenskih pisateljev letos ukinilo denarni del nagrade; položnic ne plačujem s častjo, ampak z denarjem.
Strašno radi vznemirjate s pismi bralcev.Vem, da z njimi ničesar ne spremenim, a vsaj jaz si dam duška, izkašljam se ali pa recimo kar pljunem. Ne objavijo mi vseh, večino pa. Pa se ne spravljam samo na desnico, ampak tudi na levico – v enem od zadnjih pisem sem jih dal vse skupaj: Cerar, Bratuškova, Pahor, Janša, to so novi domobranci, ki so stopili na stran tujcev in delujejo proti nam, prebivalcem Slovenije. Državljani pa tako nismo več, ker države nimamo.
S potapljanjem na dah in ribolovom se ukvarjate že več kot petdeset let.Zdaj ne več, moral sem odnehati, sem prestar, da bi se še smel potapljati, in ker se je nujno potapljati v dvojicah, v svoji generaciji pa nimam več partnerjev. V potapljanju je veliko zena, popolnoma moraš biti miren in izklopiti možgane, razen refleksa samoohranitve, da se vrneš na površino. Vse je v treningu dihanja, ni treba biti močan, delati mora predvsem glava. Na dnu, dvajset metrov globoko, je zelo lepo in prijetno; ne smeš dovoliti, da te to zapelje in pozabiš, da moraš nazaj gor, sicer ti lahko tik pred površino zmanjka kisika v možganih in padeš v nezavest.
V Malem princu z otoka pišete, da je ribolov krut, lahko je zelo tih in dolgočasen, a hkrati zelo napet. Menda se vsaki ribi, preden jo ubijete, opravičite?Ribolov ni dolgočasen. Lahko plavaš ure in ne ujameš nič, a če si videl ribe, je že dovolj. Če jih ujameš, da imaš večerjo, je to dodana vrednost. Vsaki ribi, ki sem jo ustrelil, sem rekel, oprosti, riba, ampak rabim te. Gre za nagon lovca, ki ga nekateri nosimo v sebi. Lovec s puško na kopnem ne bi mogel biti, riba pa je le toliko mrzlokrvna žival, četudi je enaka kot kopenske živali, saj ima ravno tako svoj značaj. Ko gledaš zobatca v oči, vidiš, da je bitje z dušo.
Pomembno je, da ves čas razumeš, da se boriš z naravo in da je narava enaka ali boljša od tebe in moraš imeti do nje spoštovanje. Morje ni bilo zame nikoli samo zabava in šport, ampak veliko več, iz morja smo nekoč prišli vsi, sestavljeni pa smo večinoma iz vode in soli.
Ste tudi ljubitelj starodobnikov?S starimi avtomobili se ukvarjam že vse življenje. Včasih me kdo, ki ga šele spoznam, vpraša, ali imam vozniško dovoljenje; češ, pisatelj, ta še izvijača ne zna prijeti. Pa odgovorim, da ne samo, da imam izpit, ampak sem v življenju prevozil milijon kilometrov in imel dvajset avtomobilov, tudi trenutno imam dva – enega normalnega in en starodobnik. Nekajkrat sem šel z njim na reli veteranov, ampak to ni zame, najbolj uživam, ko se peljem sam po podeželski cesti. V gibanju petdeset let starega motorja slišim poezijo tehnike. Samo voziti ga je drago. Z njim se zapeljem samo, kadar kaj »kasiram«, honorar ali kakšno nagrado. Ampak ta letošnja nagrada me je potegnila za nos – zdaj imam dolgega kot moj priljubljeni Ostržek.
