Kaj se je resnično dogajalo na oddelku za intenzivno zdravljenje nevrološke klinike v UKC Ljubljana, še vedno nihče ne ve. Pa vendar, zdravnik Ivan Radan je brez dokazane krivde izgubil službo, izgubil je prostost, grozijo mu z odvzemom zdravniške licence in je celo po že znanem in že videnem slovenskem scenariju – ko se v zadevo vpletejo mediji – poskusil samomor. V mislih imam dogodke z mariborske srednje šole z znanim epilogom – samomorom. Prepričan sem, da ne bi prišlo do izgube človeškega življenja, če bi mediji počakali na konec preiskave v šoli, kjer so bili vpleteni stalno zaposleni.
Na nevrološki kliniki je po dogodkih prišlo do kadrovskih sprememb, o katerih bo v prihodnje odločalo tudi sodišče, ker je Bojana Žvan tožila bolnišnico. Tudi Ivan Radan jo je. Ministrica za zdravje zahteva odstop celotnega vodstva UKC Ljubljana. Če zdravnik ugotovi, da zaradi nevzdržnih odnosov v delovnem okolju ne more opravljati svojega poslanstva, predvsem ko gre za strokovno in doktrinarno vodenje najtežjih bolnikov – na koga naj se obrne? Ali obstaja zakon o zdravnikovih pravicah?
Kdo je kriv?
Kaj pa, če držijo vsa dejstva, ki jih je navedel brat Ivana Radana, in sicer, da je šlo za številne težave na kliničnem oddelku za intenzivno zdravljenje nevrološke klinike UKC Ljubljana, na katere so opozarjali zaposleni, med njimi tudi Ivan Radan. Opozorilna pisma so bila poslana vsem nadrejenim klinike za nevrologijo. Bila so, kot poročajo mediji, poslana celo predsedniku Slovenije. Na pisma se nihče ni odzival.
Seveda so informacije o opozorilih ključnega pomena za razumevanje zadeve. Oseba s slabim namenom (naklepni morilec) zagotovo ne bi opozarjala vseh po vrsti (vključno s predsednikom Slovenije) o svojem načrtovanem morilskem početju. Če bi se trditve brata Ivana Radana pokazale kot resnične, bi se dogodke na kliniki dalo tudi zelo drugače razlagati.
Opisujem le enega od več možnih in hipotetičnih scenarijev. Na kliniki za nevrologijo UKC bi lahko rekli, da ne obstaja operativna strokovna hierarhija. Posameznik se je počutil osamljen in nezaščiten pri kompleksnem odločanju o zdravljenju najtežjih bolnikov. Timska obravnava je del doktrine neodvisno od strokovne usposobljenosti posameznega zdravnika. Timska obravnava pripomore k strokovni neoporečnosti pri zdravljenju bolnika, obenem pa zagotavlja pravno-formalno zaščito za zdravnika oziroma osebje v primeru kakršnegakoli spora. To je nam zaposlenim v zdravstvu vendar kristalno jasno. Logična posledica nezmožnosti normalne komunikacije in sodelovanja s kolegi in nadrejenimi je stiska zdravnika, ki, če traja dlje časa, lahko pripelje do njegovega psihičnega zloma. V tem primeru bi »čudno vedenje« Ivana Radana povzročilo stresno okolje na delovnem mestu, nikakor pa ne obratno: da so njegove psihične težave primarni problem, zaradi katerih je vse šlo narobe.
Torej, na izvedencih je, da ugotovijo (če je to sedaj sploh možno) vrstni red dogodkov. Od teh ugotovitev sta odvisna življenje in smrt Ivana Radana: če že ne fizična smrt, pa najverjetneje njegova poklicna usmrtitev.
Beda »bogov v belem«
»Bogovi v belem« je medijski konstrukt, ki zavaja javnost in širi mit o nas zdravnikih, ki da smo korumpirani, neetični, velikokrat nestrokovni in predobro plačani. Milena Zupanič je v Nedelu (18. januarja 2015) v članku »Zdravniki in zdravnice« predstavila javnosti realno sliko o tem, kar smo v resnici. Preobremenjeni, utrujeni, nenaspani, slabšega zdravja kot drugi in s krajšo življenjsko dobo. Pa kljub vsemu in v primerjavi s kolegi iz sosednjih držav (denimo Avstrije) dosegamo primerljive rezultate, čeprav nas je dvakrat manj.
Skrajni čas je, da naši oblastniki ter avtorji zakonov in pravilnikov uskladijo zakonodajo z realnimi možnostmi, ki jim jih ponuja okoli 2000 zdravnikov v Sloveniji. Nas je le toliko in nič več! Za dodatne programe je treba zagotoviti več dodatnih zdravnikov in več dodatnih sredstev. Pika. Treba je vedeti, da zdravniki ne delamo vsi v enakih pogojih. Velika razlika je v delovnih pogojih pri zasebnikih, družinskih zdravnikih ali pa v regionalnih bolnišnicah. Pogoji dela v UKC so najbolj specifični in so odvisni tudi od zdravnikove pozicije v sistemu. Imel sem priložnost delati v vseh navedenih pogojih, sedaj pa delam v regionalni bolnišnici. Med kolegi v UKC je velika razlika. Kolegi z akademskimi titulami so dokaj privilegirani. Ni naključje, da se za akademske titule vodi hud boj in na tej osnovi ustvarja veliko rivalstvo, ki dosega razmere vojn. Preživijo – fizično in psihično – le tisti, ki imajo »najbolj trdo kožo«. Pa tudi to ne drži vedno. Po določenem času vsi začutijo posledice stresa in se vsi zlomijo.
Torej, ali si lahko predstavljate nežno, občutljivo in nepripravljeno osebo, ki se znajde v takšnem tekmovalnem in sovražnem okolju – v volčjem gnezdu? Preživetje posameznika v takšnih pogojih je možno le, če oseba pridobi podporo in zaščito nekoga, ki sodi v razred nadrejenih. Cena takšne podpore pogosto ni majhna, vendar posameznik (nežna duša) nima veliko možnosti. V želji po dokazovanju, da je vreden zaupanja, se zaveda, da mora biti 150-odstoten tudi, ko je sam na smrt bolan. Logično je, da takrat posega po različnih zdravilih, da preživi in oddela dan. Podobno je s športniki in dopingom pred velikimi tekmovanji. Tveganje, ki ga s sabo nosi samozdravljenje s protibolečinskimi zdravili, antibiotiki, pomirjevali, prevzame sam. Jasno je tudi, da se prej ali slej zlomi. Zlomi se ali psihično ali pa zboli za eno od številnih bolezni, ki so pogojene s stresom: visok krvni tlak, miokardni infarkt, možganske kapi in cela vrsta avtoimunskih bolezni.
Torej, Ivan Radan je že plačal visoko ceno, ob tem, da mu ni dokazana niti trohica krivde. Prepričan sem, da je njegovo vpletenost v evtanazijo ali karkoli temu podobnega nemogoče dokazati post festum. Ali je bila nitka, ki je vzdrževala pri življenju na smrt bolnega, prekinjena z dodatkom še nekaj miligramov morfina ali propofola, pa bo ostalo skrivnost za vedno. Ali preiskava lahko post festum ugotovi, kakšni so bili odnosi med zaposlenimi takrat, ko je Ivan Radan odpovedal? Tudi tega po sedanjih kadrovskih spremembah ni več mogoče ugotavljati. Edina možnost za rekonstrukcijo takratnega počutja in atmosfere na oddelku lahko ponudijo pričevanja prič, in sicer tistih, ki jih ni več med zaposlenimi.
Glasnika je treba častiti, ne kaznovati
Sedaj poteka preiskava. Počakali bomo ugotovitve preiskave in sodišča in potem sklepali o morebitnem krivcu. No, bodimo iskreni in pošteni. Na podlagi dejstev, ki so omenjena in navedena zgoraj in v medijih, je jasno, da edini krivec (če je sploh krivec) ni Ivan Radan. On se je le zlomil v zdravstvenem sistemu, ki že dlje časa kaže znake hude bolezni. Utrujeni, otopeli in neobčutljivi sistem se je izkazal kot preveč tog, samovšečen in nepripravljen za samokritiko in korekcijo. Moji mentorji v tujini so me večkrat spomnili na naslednjo resnico: medicina se ne uči na povprečnih, rutinskih primerih. Medicina se uči na ekstremnih primerih. Takrat lahko svojo hipotezo potrdite ali pa jo zrušite in postavite novo. Vsak, tudi zdravstveni sistem, se najboljše izkaže oziroma testira v ekscesnih oziroma najbolj stresnih situacijah. Če preživi stresne obremenitve, potem je dober, če ne, ga je treba nadomestiti z novim. Namenoma ne rečem popraviti, ker ne vem točno, kaj se bolj splača in kaj je možno.
Ivan Radan je svojim početjem postavil naš zdravstveni sistem (ki je itak zrel za reformno rekonstrukcijo) pred veliko izkušnjo: preveril je njegovo stabilnost v ekscesnih pogojih. Opravil je stresni test in sistem se je sesul. To je treba priznati. Če smo tega zmožni, potem smo na pravi poti. Če bomo le kazali s prstom na glasnike kot edine krivce, potem smo resnično izgubljeni, skupaj z našim zdravstvenim sistemom. Tega si najmanj želimo, mar ne? Torej, primer Ivan Radan je stresni test tudi za nas: test naše zrelosti kot družbe, test naše pripravljenosti, da si pogledamo v oči.
Primer Ivan Radan je že sprožil bolj odprta razmišljanja in razprave o številnih temah, ki so doslej sodile v kategorijo tabujev. Da imenujem le nekatere od njih: vprašanje evtanazije, paliativne oskrbe v Sloveniji, medsebojnih odnosov med nosilci zdravstvenega varstva ter vpliv kakovosti teh odnosov na strokovno odločanje pri obravnavi bolnikov. Primer Radan časovno sovpada z zdravniško stavko, s katero želimo opozoriti vlado o pomembnosti normiranja in vrednotenja našega dela. Morda tudi to ni zgolj naključje!
Da smo si na jasnem – v znanih in renomiranih bolnišnicah v svetu med kolegi ne cvetita vedno ljubezen in razumevanje. Vsak si lahko o svojih kolegih misli svoje in to obdrži zase. Vendar, če se prvič naredi škoda bolniku zaradi rivalstva, podtikanja in tekmovanja, obstajajo mehanizmi, ki se takoj sprožijo in iz sistema izločijo vse udeležene, ne glede na to, kdo so. Ob tem vprašanje o vaših, naših, mojih, tvojih preneha biti pomembno.
Naj zaključim. Ivan Radan je le osumljen človek, ki čaka na sodni epilog. Ima pravico do poštenega sojenja. Žal mu je bila že na začetku in brez dokazane krivde narejena velika in težko popravljiva škoda. Še zlasti, če se tudi pravno-formalno pokaže, da je nedolžen.
Živojin Stevanović, magister znanosti in specialist interne medicine, zaposlen v SB Trbovlje
