Odmaknjena skrb vladne ekipe za dogajanje v zdravstvu se je pokazala že na začetku mandata. Ko so sredi januarja na dan prišle ugotovitve internega nadzora UKC Ljubljana, da je zdravnik Ivan Radan precej verjetno pospešil smrt nevrološkega bolnika in da so zatajili vsi alarmi na tem oddelku, so se na ministrstvu za zdravje previdno držali ob strani. Poudarjali so, da je za varnost pacientov odgovorna predvsem bolnišnica. Čeprav so zatrdili, da dogodke jemljejo resno, so upravni nadzor odredili šele konec februarja, nadzor zbornice zdravstvene nege pa prejšnji teden.
Ko so vodilni v UKC Ljubljana sklonjenih glav ugotavljali, da bo treba prevetriti principe delovanja intenzivnih oddelkov, in priznavali šokanten molk mnogih Radanovih sodelavcev, je bila tudi ministrica tiho. Dober teden zatem je intenzivne oddelke v UKC zaradi pomanjkanja kadra na kolena spravila gripa. Na ministrstvu za zdravje so takrat modrovali, da »organizacija dela in razporejanje kadra sodita v pristojnost vodstva zavoda, ki mora z ustreznimi ukrepi poskrbeti za nemoten potek dela«. Zdravniki in medicinske sestre so ministrstvo vsak dan opozarjali, da je za velik del težav oddelkov z najhuje bolnimi krivo vladno vztrajanje pri zniževanju števila zaposlenih.
Sprenevedanje takrat ni razburjalo le zaposlenih v ljubljanskem kliničnem centru. Generalni sekretar Slovenskega zdravniškega društva prof. dr. Radko Komadina je ocenjeval, da preostre omejitve zaposlovanja tudi drugje vodijo v vse hujše strokovne težave. »Politiko pozivamo, naj strokovni javnosti takoj predstavi svoje videnje rešitev naraščajoče kadrovske in finančne krize v slovenskih bolnišnicah, ki jo čutijo bolniki, pripisujejo pa jo slabemu delu zdravnikov in zdravstvene nege,« je bil oster. Tudi opažanja sindikalistov v zdravstveni negi, da so zaradi krčenja ekip vse pogostejši padci bolnikov in da so hude napake na intenzivnih oddelkih v takšnih razmerah le vprašanje časa, vlade Mira Cerarja niso ganila.
Zdravstvo ni zanič
V istem obdobju je predsednik vlade poslancem tarnal, da je zdravstvo zavoženo in ga zato ne morejo reformirati v enem letu. Argumenta, s katerim bi podkrepil ta alibi za odlašanje z reformo, ni navedel. Če bi ob priložnosti pokukal v kakšno mednarodno primerjavo, bi hitro ugotovil, da vendarle ni tako hudo in da slovensko zdravstvo ni kar počez zanič. Po številu presaditev srca je glede na število prebivalcev na primer celo najboljše na svetu – s 14,6 presaditve na milijon prebivalcev je bilo po pred nekaj meseci objavljenih podatkih daleč pred drugouvrščenimi ZDA. Tudi pri srčnem infarktu se lahko slovenske bolnišnice hvalijo, z nizko umrljivostjo bolnikov so med uspešnejšimi v EU. Malo slabše kot Sloveniji, kjer je leta 2012 zdravstvo stalo 2003 evre na prebivalca, gre po podatkih OECD pri infarktu na primer Belgiji, kjer so istega leta za zdravstvo porabili 3318 evrov na prebivalca, ali pa Avstriji, kjer so zdravstvu namenili 3676 evrov na prebivalca.
Žal pa nekatere primerjave kar kličejo po hitrem ukrepanju. Skoraj 13 odstotkov smrti med bolniki, ki so bili leta 2011 po možganski kapi sprejeti v slovenske bolnišnice, našo državo uvršča na evropsko dno. Slabše je šlo le še Malti in Latviji. Na takratnem Inštitutu za varovanje zdravja (danes Nacionalni inštitut za javno zdravje) so pred dobrima dvema letoma izračunali, da bi bilo mogoče število umrlih zaradi kapi v Sloveniji zmanjšati za 36 odstotkov, če bi bila umrljivost za to boleznijo v vseh regijah tako nizka, kot je v ljubljanski. Kljub temu počasno uvajanje sistema Telekap, ki naj bi poenotil oskrbo bolnikov s kapjo po Sloveniji, politikov ni spravilo na noge. Usoda nevroloških bolnikov je postala vroča tema šele, ko so ekscesi na ljubljanski kliniki sovpadli z neuspešnim iskanjem generalnega direktorja Kliničnega centra in z zahtevami zdravnikov, ki bi nekaj stale.
Za razliko od pavšalnih opazk, ki zadostujejo v politiki, lahko zdravniki svoja stališča podkrepijo s številkami. Z 2,5 zdravnika na 1000 prebivalcev (podatek se nanaša na leto 2012) Slovenija daleč zaostaja za povprečjem EU (3,4 zdravnika na 1000 prebivalcev). Za več bolnikov morajo skrbeti le še romunski in poljski zdravniki. Seveda bi bilo široko dodatno zaposlovanje ali plačevanje nadur drago. Dodaten denar v zdravstvu je kljub okrevanju gospodarstva, zaradi katerega ga bo v blagajni več kot v zadnjih letih, omejen. Nepremišljeno dvigovanje plač bi lahko zamajalo zdravstveni sistem in tako še poslabšalo njegovo dostopnost za bolnike, kot se je že zgodilo pri kaotičnem uvajanju novega plačnega sistema leta 2008. Takrat se je kmalu pokazalo, da so se plače v javnih zdravstvenih zavodih dvigovale bistveno bolj od prvotnih izračunov vladne strani, marsikje pa so vodilni v bolnišnicah svojim zaposlenim dohodke popravljali mimo pravil, da bi si kupili socialni mir. Milojka Kolar Celarc se zato ob sindikalnih zahtevah upravičeno drži za denarnico. Vladne pogajalske ekipe so težko kos izkušenim fidesovcem, ki razmišljajo več potez vnaprej. A to ne more biti opravičilo za to, da se do cehovskih zahtev opredeljujejo le v mimobežnih izjavah za javnost. Njeno držo trenutno res podpira nenadni obrat javnega mnenja proti zdravništvu, ki je povezan z obtožbami zoper Radana in opozorili o razmerah na njegovem oddelku, a vlada se na takšno pomoč ne bo mogla vedno zanašati.
Če bi se Kolar-Celarčeva ali premier Miro Cerar začela končno na štiri oči pogovarjati s predstavniki Fidesa, bi jima lahko povedali, kar so povedali novinarjem. Da so zdravniki na intenzivnih oddelkih kljub ekstremnim obremenitvam včasih slabše plačani od kolegov, ki prihajajo domov manj utrujeni. Pa tudi, da direktorji bolnišnic ne znajo uporabljati niti tistih orodij za privabljanje zaposlenih na zahtevnejša delovna mesta, ki jih že imajo na voljo.
Stagnacija Kliničnega centra
A ministrica se stikom s ključnimi akterji v zdravstvu vztrajno izogiba. Ne le s predsednikom Fidesa Konradom Kuštrinom. Da že mesece ne komunicirata, je nedavno povedal v.d. generalnega direktorja Zavoda za zdravstveno zavarovanje Samo Fakin. V.d. generalnega direktorja ljubljanskega UKC Simon Vrhunec pa nam je pojasnil, da sta bila z gospo Kolar Celarc zadnjič v stiku v prvih dneh aprila. Njenim predhodnikom je bilo jasno, da si lahko minister o ljudeh na teh položajih misli marsikaj in se o njihovem ravnanju tudi javno izreče, a bi bilo zapiranje vrat pred njihovim nosom nespametno. Sprotni pogovori so nujni že zato, da v vladi izvedo, kako razmišlja druga stran in kaj se sploh dogaja na terenu. Razen če jih to v resnici sploh ne zanima.
Pozivi k odstopom, pri katerih za ministrico stojijo tudi v vladajočih strankah (nekateri koalicijski politiki sicer niso navdušeni nad njenim slogom komuniciranja), močno spominjajo na dogajanje pri srčnih operacijah otrok pred dvema letoma. V tistem obdobju se je začela tudi saga z izbiranjem novega generalnega direktorja UKC Ljubljana, ki traja še danes. Podobno kot na nevrološki kliniki so se tudi pri otroški srčni kirurgiji težave zaradi sporov med zaposlenimi in slabih pogojev dela kopičile že dolga leta. Direktorji bolnišnice so zdrahe, ki so vse bolj spodjedale izjemno zahtevno zdravljenje otrok s prirojenimi srčnimi napakami, nejevoljno opazovali. Vanje so se le redko vtaknili, saj so si s tem vsakič nakopali jezo ene ali druge skupine. Ob ne preveč zavzetem iskanju trajnih rešitev se je sodelovanje z izraelskim kirurgom dr. Davidom Mishalyjem, ki je prihajal v Ljubljano in so ga označili kot začasno pomoč, zavleklo. Nekaterim v bolnišnici je to ustrezalo, druge pa neskončno jezilo. Protikorupcijska komisija je dala prav slednjim. Ocenila je, da sta takratni generalni direktor kliničnega centra Simon Vrhunec in njegova predhodnica Darinka Miklavčič ravnala koruptivno, ker sta Mishalyu omogočila plačilo dobrih 1,2 milijona evrov. Denar so mu namenili v nasprotju s slovensko zakonodajo, ki ne omogoča posebnih »angažmajev«, tudi ko gre za ljudi z zelo redkimi znanji. Takratnemu ministru za zdravje Tomažu Gantarju je v naročje padla možnost, da na eleganten način zamenja Vrhunca, s katerim so bili v strankah zaradi slabega obvladovanja finančnih težav (in pomanjkanja žilice za discipliniranje zaposlenih) že dolgo nezadovoljni.
Minister Gantar je Simona Vrhunca, ki se mu je tako in tako iztekal mandat, maja 2013 pozval k odstopu. Ker se je Vrhunec svojega stola trdno držal, je minister napovedal, da bo njegovo razrešitev predlagal svetu zavoda. Vseeno se takratni minister na koncu ni odločil za zaostrovanje odnosov z bolnišnico, svet zavoda pa je o Vrhuncu odločal po svoje. Nekaj mesecev po pozivih k odstopu ga je imenoval za vršilca dolžnosti, konec leta 2013 pa mu je namenil še drugi mandat na čelu UKC Ljubljana (vmes je odstopil Tomaž Gantar). A polnega mandata Simon Vrhunec ni dočakal. Vlada Alenke Bratušek ni dala soglasja k njegovemu imenovanju, prav tako pa njegove kandidature ni zavrnila. Kandidati z izkušnjami in sposobnostmi so se povabil na mesto generalnega direktorja bolnišnice s prek 7700 zaposlenimi, ki je plačan slabše od direktorjev podeželskih zdravstvenih domov, branili z vsemi štirimi. Neuradno je takšne košarice dobivala tudi vlada Mira Cerarja. Šele pred tremi meseci je vlada sklenila, da imenovanja Simona Vrhunca ne podpira. To je omogočilo nov razpis, a je na koncu svet zavoda zavrnil vse kandidate. Osrednja bolnišnica, ki naj bi slovensko zdravstvo peljala v prihodnost, še naprej stagnira pod težo začasnega vodenja.
Kaj je reforma?
Pa srčne operacije otrok? Lani so se začele kopičiti obtožbe o hudih napakah, ki naj bi v enem primeru celo povzročile otrokovo smrt. Slovenski zdravnik, ki se je več let učil opravljati te operacije, je dal odpoved, program je bil vse bolj okrnjen, medsebojno obtoževanje v bolnišnici pa je preseglo vse meje. Alenka Bratušek je kot predsednica vlade, ki je začasno opravljala še delo ministrice za zdravje, sklenila, da je reševanje sporov na plečih otrok nedopustno. Ponovno vzpostavljanje zaupanja v program, ki ga je njena vlada pomagala rušiti, je naložila kliničnemu centru. Rezultatov nadzora, ki ga je naročila zdravniški zbornici, še vedno ni. Zdravstveni blagajni se kolca po tujem strokovnjaku, ki bi mu plačali nekaj več denarja, kot je v navadi, da bi prišel operirat slovenske otroke. To bi bilo še vedno precej ceneje od pošiljanja v tujino. Program v Ljubljani naj bi v zadnjem času sicer počasi okreval. V UKC prihajajo operacije dvakrat mesečno opravljat kar štirje zdravniki iz tujine, trije iz Češke in eden iz Italije, kar pa tokrat ne zbuja posebne pozornosti. Otroci s srčnimi napakami ne zavzemajo več pomembnega mesta na dnevnem redu politikov. Tudi ljubljanska nevrologija lahko kljub kopici nerešenih težav z njega hitro izgine, takoj ko iz dogajanja ne bo več mogoče iztržiti večjega vpliva ali simpatij javnosti.
V nasprotju z moraliziranjem ob vreliščih afer, pa naj gre za srčne operacije otrok ali primer Radan, priprava zdravstvene reforme politikom ne prinaša posebnih koristi. Dela z njo je veliko, pogajanja so naporna, uspeh pa vprašljiv. Čeprav jo sveže vlade vedno znova vehementno napovedujejo, se zdi iz mandata v mandat manj verjetna. Doslej so ministri prve predloge na mizo postavili hitro, nato pa so jih pod močnim vplivom najrazličnejših interesov sesuli kar njihovi koalicijski kolegi. Vlada Mira Cerarja se je kljub kopici podatkov in predlogov, ki so jo počakali v predalih, odločila, da tujim strokovnjakom naroči še eno analizo. Ti so se morali o osnovnih koordinatah slovenskega zdravstva za začetek tudi sami poučiti. Šele na osnovi njihovih dognanj, ki pa ne morejo povedati nič kaj dosti novega, naj bi zastavili novo temeljno zakonodajo v zdravstvu. A vsak mesec odlašanja z reformo zmanjšuje možnost, da bo sedanje dopolnilno zdravstveno zavarovanje v prihodnjih treh letih ukinjeno, ali da bo vlada razmejila javno in zasebno, kot se je zavezala v koalicijski pogodbi.
Ministrica Kolar Celarc se med čakanjem rada sklicuje na okostnjake, ki so jih v omarah pustile prejšnje ekipe. Čeprav se takšne mantre ponavljajo iz leta v leto, pa je v razpravo o sistemskih spremembah v zdravstvu vnesla tudi nekaj svežine. Ali spremembe zakona o zbirkah podatkov za potrebe informatizacije zdravstva niso del zdravstvene reforme, ali to ni metodologija za nove urgentne centre, se je vprašala ob očitkih, da ne more še ničesar pokazati. Vse je stvar perspektive, si lahko med vrsticami preberejo nezadovoljni bolniki, zdravniki in medicinske sestre. Reforma je vse, kar bodo tako poimenovali. In če v vladi trdijo, da je v zdravstvu po njihovi zaslugi vsak dan bolje, jim je treba zgolj verjeti.
