Vtis, da ima Slovenija težave z migranti, priseljenci, izseljenci in nasploh z ljudmi, ki zapustijo domovino, da bi našli pametno delo, je popolnoma napačen. Da ji migranti škodijo, je sploh mit, ki ga je treba brez oklevanja razbiti. Slovenija je skrajno uspešna migrantska dežela, ki ima od izseljencev in priseljencev več koristi kot škode.

Kot piše zgodovinar migracij Marjan Drnovšek je že leta 1837 izšla knjiga »Popis navád in sadershanja Indijanov Polnozhne Amerike«, ki jo je spisal prvi zares uspešni slovenski izseljenec v Ameriko Friderik Baraga. Skupaj s Francem Pircem, Lovrencem Lavtižarjem, Otonom Skolo, Andrejem Skopcem, Janezom Čebuljem in Jožefom Buhom je v Ameriki širil slovensko krščanstvo in ugled domovine. Prvi slovenski politični migrant je bil Anton Fister, teolog, ki je v Ameriko zbežal pred avstrijsko policijo. Za njimi je šlo 250.000 Slovencev, ki so se v 20. stoletju izselili v Združene države Amerike. Mnogi med njimi so uspeli v poslih, znanosti, cerkveni hierarhiji, pisateljevanju, filmu, gledališču in popularni glasbi. Gora Peak Bahovec na Aljaski je dobila ime po pustolovcu iz Ljubljane. Raziskovalec Slovencev v Ameriki Joe Valenčič ob vsaki priložnosti rad navaja desetino ameriških generalov slovenskega porekla, sedem kongresnikov, štiri senatorje, devet škofov, bobnarja Mickyja Dolenca iz skupine Monkeys, Željka Ivaneka, ki je uspel v Hollywoodu, Noro Gregor, Frankija Yankovica, vsaj tri astronavte, eno astronavtko, enega trobentača iz New Orleansa, trgovce, tovarnarje, pesnike, delavske organizatorje – med katerimi je Annie Clemen Dolenc največja in ji je Woody Guthrie posvetil pesem – feministke in harmonikarje.

In to so samo Združene države. Tja do leta 1970 se je 30.000 Slovencev izselilo v Kanado, 30.000 v Argentino, 20.000 v Avstralijo, 60.000 v Nemčijo, 20.000 v Francijo, 7000 v Veliko Britanijo in 6000 na Švedsko. Številke sem preveril na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU, kjer pravijo, da so verodostojne, morda celo nekoliko konservativne. Zna biti, da je iz Slovenije iz ekonomskih, političnih, poklicnih, akademskih ali kakšnih drugih razlogov odšlo še več ljudi.

Domov so pošiljali pisma, denar in pakete. Preživetje družin in včasih celih naselij je bilo odvisno od njih. Od konca 19. stoletja do začetka druge svetovne vojne se je iz nekaj vasi v Vipavski dolini in okolice v Aleksandrijo in Kairo odpravilo iskat delo 7000 žensk, ki so z zaslužki v Prvačini zgradile Sokolski dom z dvorano za prireditve, za seboj pustile prelepe sledi v Kairu, v Vipavski dolini pa še danes delajo falafel in meši kot domače jedi. Marsikatera kmetija je preživela obdobje fašizma z denarjem, ki so ga iz Egipta domov pošiljale služkinje, dojilje, guvernante in tudi poslovne ženske s hoteli in trgovinami.

V obratno smer so migranti prišli predvsem v sedemdesetih letih. Prišlo jih je 6000 iz Hrvaške, 9000 iz Makedonije, 5000 s Kosova, 47.000 iz BIH in 17.000 iz Srbije. Na ozemlje Slovenije se niso začeli priseljevati takoj po vojni, ampak šele, ko sta Nemčija in Švedska zaradi naftne krize zaprli vrata za organizirano priseljevanje delavcev. Večina selitev delovne sile je namreč potekala organizirano in urejeno. Iz Evrope se je v obe Ameriki, Afriko, na Bližnji vzhod in v Azijo odselilo 50 do 60 milijonov ljudi. Več kot 400.000 je bilo med njimi Slovencev. Večina se jih je odselila z urejenimi papirji, rednim prevozom in infrastrukturo, ki jim je ob prihodu zagotovila prenočišče in pokazala pot do dela. Služkinje, ki so iz Slovenije odhajale na delo v Anglijo, so imele s seboj vse, vključno z drobižem za nosača, ki jim je nesel kovček z ladje na vlak. Slovenec, ki je prišel v Cleveland, se je najprej obrnil na slovenski zadružni dom, kjer je našel mrežo, ki mu je pomagala naprej. Nemčija je po drugi svetovni vojni sklenila pogodbo z Italijo o številu delavcev, ki se bodo priselili na začasno delo. Potem je pogodbe sklenila z vsemi ostalimi državami južne Evrope vključno z Jugoslavijo. V Evropo in iz nje so se ljudje vedno selili na organiziran način. Če takšnih pogodb ni, migranti padejo v roke prekupčevalcem, lastnikom potapljajočih se bark, paravojaškim milicam in mrežam organiziranega kriminala.

Evropsko priporočilo, naj države EU sprejmejo 60.000 beguncev, ki so se zatekli v Grčijo in Italijo, je prvi korak k dekriminalizaciji migrantskih tokov. Kriminalizacija migrantov, ki prihajajo iz zunanjega sveta, je namreč nadomestila skupno evropsko migrantsko politiko. Kdor poskuša prestopiti meje imperija brez urejenih dokumentov, je zločinec, ki sodi v taborišče, dokler o njegovi usodi ne odloči ustrezno sodišče. Do sedaj so evropske institucije migranta razumele kot nekoga, čigar pot se začne nekje v Afriki ali Arabiji, nadaljuje na tovornjakih čez puščavske poti do obale Sredozemskega morja, kjer ga prevzamejo prekupčevalci, ki ga stlačijo na ladjo in potopijo pred italijansko obalo. Tam se za EU njegova pot konča. Evropske vojske in policije bi se z njim rade ukvarjale, preden pride v Evropo, in ga zadržale na drugi strani puščave. V resnici pa migrant svojo pot šele začne v Augusti na Siciliji. Tam postane naš. Vprašanje je, kam bo šel naprej, ne pa, kako ga bomo deportirali nazaj. Kvote za sprejem niso simpatična rešitev, so pa vsaj začetek nečesa, čemur bomo lahko rekli skupna evropska migracijska politika.