Spomnimo se: rože na grobu maršala Tita tako rekoč še niso ovenele, ko je pričela dvojica, nato pa šesterica hercegovskih otrok zatrjevati, da se jim prikazuje Marija. In da jim prinaša sporočila. Od leta 1981 se jih je zvrstilo na tisoče, čeprav se je čas vsakodnevnih sporočil končal marca 1984. Jezikovno in vsebinsko pusta – s poudarkom na miru bi lahko bila tudi avtorstvo kakšnega elizijskega hipija – so danes dostopna spletno. Medžugorje je od tedaj obiskalo več kot 30 milijonov romarjev. Zraslo je na desetine hotelov različnih kategorij, nekaj tudi v lasti vidcev. Utrujeni romar si lahko odpočije v džakuziju, s pogledom na kaménje hercegovsko. Romarka si medtem lahko kupi salonarje »medžugorje«, ki zagotavljajo varno duhovno pot skozi življenje. V čem je problem, če vse od sporočil do biznisa teče kot namazano?
Cerkvena proti (manipulirani?) ljudski pobožnosti
Problem je v tem, da katoliška cerkev do zdaj ni priznala pristnosti videnj. Dokument kongregacije za doktrino vere, po katerem se ravna v presoji videnj (prikazovanj), je izšel za časa papeža Pavla VI., februarja 1978. Razlikuje se med videnji, katerih nadnaravnost je potrjena (constat de supernaturalitate), in videnji, katerih nadnaravnost ni potrjena (non constat de supernaturalitate). Oseba, ki je prva odgovorna za presojo, je krajevni ordinarij (škof). Medžugorska videnja sta zavrnila oba mostarsko-duvanjska škofa, prejšnji Pavao Žanić in zdajšnji Radko Perić. Bila sta prepričana v lažnivost vidcev oziroma (pri boljši volji) v njihovo skupinsko haluciniranje. Prvi po začetni naklonjenosti, drugi celo v obliki, ki ga Pavlov dokument ne predvideva: meni, da so videnja dokazano nepristna (constat de non supernaturalitate).
Pri tem sta bila škofa v sporu s frančiškani, zlasti s petimi, ki so tako ali drugače mentorirali vidce. To so bili Tomislav Vlašić, Jozo Zovko, Slavko Barbarić, Ivica Vego in Ivan Prusina. Spor pa se ni pričel z videnji. Zgodovinsko ozadje sega daleč v preteklost: frančiškani so v novejših časih postopoma izgubljali moč in posesti (v korist škofijske duhovščine), ki so jih bili pridobili v posebnih zgodovinskih okoliščinah. Tik pred Medžugorjem se je zaiskrilo zaradi novih izgub po vatikanskem dekretu o razdelitvi župnij (1975), saj ga frančiškani niso v celoti sprejeli. In še zaradi drugačne nediscipline: Vlašić je z redovnico sestro Rufino spočel otroka in jo prepričal, da ga je šla rodit v Nemčijo. Sledila je kazen.
Iz različnih razlogov so se v težavah znašli tudi drugi štirje. A na pomoč je prišla – Marija! Vsakič, ko je škof ali Vatikan izrekel disciplinsko kazen, so vidci zatrjevali: Marija sporoča (v tekoči hrvaščini), da tega ne odobrava. Tako je oktobra 1981 sporočila, da je Jozo svetnik, še istega leta, da je Ivica dobrotnik, naslednje leto, da sta Ivica in Ivan nedolžna, in leta 1985, da naj Slavko, ki bi moral oditi, ostane. Še huje: skeptičnega škofa je Marija razglasila za poslanca satanskih sil. To je pri njem utrdilo prepričanje, da so vidci in »Marija« le orodje v rokah karizmatičnih menihov. Kdor je pred tem bral Marinkovićevo dramo Glorija (1955), je vedel, za kaj bi lahko šlo.
Jugoslovanska škofovska konferenca je z zadarsko deklaracijo iz aprila 1991 sklenila, da prikazovanj na osnovi raziskav, ki so bile narejene do tedaj, ni mogoče šteti za nadnaravna. Primer je predala kongregaciji za doktrino vere. To pa ni moglo ustaviti procesov, ki so že bili v polnem teku. Medžugorje je postalo romarski kraj, ki mu ni bilo več mogoče frontalno nasprotovati. Vatikan je romanja dopuščal, a le, če ne potekajo v prepričanju, da so prikazovanja pristna. Odločno odklonilno stališče škofa Perića je previdno opredelil kot njegovo zasebno stališče.
Problem je mogoče opazovati v luči odnosov med cerkveno, kanonično religijo in ljudsko religioznostjo kot dvema oblikama soobstajanja vsake večje organizirane religije. Ravno zgodovina katolicizma je v tem pogledu izjemno raznovrstna. Zaznamujejo jo kompromisi, razkoli in vse, kar je možnega med njima. Tudi Marijin kult je v svoji splošni podobi in lokalnih različicah rezultat tovrstnih napetosti in pogajanj. V svoji splošni podobi je nastal po predkrščanskih predlogah sredozemskih (deviških) boginj-mater. Deloma so ga iztirjale v krščanstvo spreobrnjene množice ob koncu antike. Dejstvo, da je bil škof Žanić leta 1995 zaradi nasprotovanja prikazovanjem celo pretepen, lahko štejemo za konflikt med dvema pogledoma na čaščenje Marije: med relativno racionalnim pogledom, vpetim v kompleksno teološko doktrino, in iracionalnim pogledom, utemeljenim na valovih ljudskih čustvovanj.
Znanost: halucinacije kot sublimirana seksualnost?
Svojega dela se je lotila tudi znanost. Zvrstile so se sociološke, kulturološke, psihološke, kognitivne, medicinske raziskave in razlage – natančne in površne, nekatere tudi falsificirane in psevdoznanstvene. Na svoje načine so se videnj lotili teologi. V Medžugorju naj bi se leta 1985 s takimi nameni incognito pojavil celo kardinal Ratzinger. Videli sta ga dve romarki – ali pa je šlo le še za ena prikazovanja.
Znanosti morajo tudi tu delovati v okviru predpostavke, da nadnaravnega ni. Razlage se išče v območju naravnih pojavov, kot so iluzije (izkrivljene zaznave dejanskih objektov), halucinacije (namišljena videnja neobstoječih objektov), laži, močno subjektivistične interpretacije (natreniranih) notranjih predstav. Raziskuje se družbene okoliščine, ki take pojave podpirajo – v samem prvem pojavljanju, v morebitnih ponavljanjih in popularizaciji.
Medžugorski primer na splošno ni daleč od že prej opaženih značilnih okoliščin najbolj znanih prikazovanj. Zatrjevanja o videnjih se praviloma pojavljajo v zapostavljenih, patriarhalnih okoljih in v kriznih časih. Med vidci/vidkinjami močno prevladujejo osebe, ki ob prvem prikazovanju še niso bile spolno aktivne. V več kot tretjini primerov so to odraščajoči otroci. Dokaj pogost motiv je nedavna osirotelost, ki ne izostane v medžugorskem primeru. Krizni socialistični družbeni okvir je ena posebnosti hercegovskega primera: volja po uveljavitvi prikazovanj tako ni izhajala le iz kljubovanja škofovski cerkveni strukturi.
Izmed številnih teorij prikazovanj naj izpostavim neofreudovsko kanadskega sociologa Michaela Carrolla. Prikazovanja Marije naj bi na splošno temeljila na potlačeni seksualnosti, podobno kot vizije Jezusa, ki jih je imela Tereza Avilska. Vidcem in vidkinjam naj bi halucinacije, ki si jih priredijo, omogočale, da na družbeno spoštovan način izživijo potlačeno ojdipalno željo. Vidkinji je to mogoče z identifikacijo z večno devico Marijo, ki je po katoliški pripovedi (božjega) sina spočela z bogom očetom. Videc lahko v videnju in čaščenju Marije na sublimiran način izživi infantilno željo po materi. Nekoč sem že zapisal: slovenski veroučni zvezek iz šestdesetih let je slikovno prikazoval Jezusa in Marijo v nebesih, pri čemer je bil on (sin) upodobljen kot kralj, ona (mati) pa kot kraljica (1969: 91). Tudi eden izmed slovenskih škofov je posvetitev slovenskega naroda Devici Mariji pred leti pojasnjeval (ojdipalno) incestuozno: Cerkev da ni proti seksualnosti, je zatrjeval, saj je Jezus Marijo vzel k sebi v nebesa z dušo in telesom.
Mimo tako tveganih interpretacij je očitno, da prikazovanja temeljijo na kulturnem ozadju čaščenja zaščitniške boginje-matere. Staroegiptovska doječa Izida, okronana anatolska Kibela, mnogoroka hindujska Durga, sočutna tibetanska Tara so starejše Marije drugih kultur. V svetu »brez zaščite« si ljudje ustvarijo predstavo o nadnaravni zaščitnici. Tudi v tem je že neke vrste prikazovanje. Impresivno je, da ga ne omaje izostalost velike zaščitnice, ko bi bila ta najbolj potrebna: ko se potaplja kakšna ladja, ko pada letalo, ko se stresejo tla. Ob tem so materinski kulti močno ranljivi za vsakovrstne politične zlorabe.
Medžugorje ne bo priznano
Papež ni pred lahko nalogo. Vsaka odločitev, ki jo bo ali ne bo sprejel v zadevi Medžugorje, ima svojo ceno. Kaj vse je treba upoštevati, ko ugibamo, kakšna bo odločitev?
Pri prikazovanjih ne gre le za vprašanje resničnosti oziroma pristnosti, gre tudi za vprašanje avtoritete, discipline. Dejstvo je, da so se zagovorniki prikazovanj več kot tri desetletja upirali formalno nadrejenim. To pa je v nasprotju s pozitivnimi in negativnimi kriteriji tozadevnega dokumenta. Vlašić je bil s strani Svetega sedeža leta 2008 obsojen herezije, razkolništva, ponarejanja – in laiziran. Izrekanje za pristnost bi celotne odnose rivalstva med frančiškani in škofijsko duhovščino postavilo v novo luč. Za škofijsko duhovščino bi bil to nedvomno hud udarec. Za frančiškane triumf brez primere. Ta možnost bi bila za krajevno cerkev in Vatikan tako neprijetna, da se zdi izrekanje za pristnost nemogoče. K temu napeljujejo tudi indici novejšega datuma: ameriška nadškofija St. Louis je letos na ukaz kongregacije za doktrino vere razveljavila povabilo medžugorskemu (domnevnemu) vidcu Dragičeviću, ki je iz prikazovanj »na priklic« napravil nekakšno potujočo cirkuško točko.
Gre tudi za vprašanje moči (politike). Priznati prikazovanja, ki so še v teku, in to osebam, ki so se izkazale kot ubogljive uporniškim menihom, pomeni predati karizmo v nezanesljive roke. Prikazovanja so po definiciji hierofanije – manifestacije svetega prve vrste. Vrh cerkvene organizacije, ki se odpove nadzoru hierofanij, tvega, da se mu izmakne moč nad verniki. »Marija« si lahko izmisli karkoli! Medžugorska je od samega začetka nastopala kot od cerkve relativno neodvisen vir moči, ki zna izreči doktrinarno sporna sporočila. Kar je spet v nasprotju s kriteriji presoje nadnaravnosti. Tako se zdi neizogibno, da bo Medžugorje – tako kot velika večina ugaslih in aktivnih krajev domnevnih prikazovanj – ostalo brez potrditve.
Po drugi strani bi bila zavrnitev prikazovanj hladen tuš za milijone vernikov, ki so v Medžugorje investirali izjemno čustveno (in finančno) energijo. Katoliški cerkvi in lokalnemu okolju je celotna štorija bolj koristila kot škodovala. Navdihnila je številne projekte, ki jih cerkev ne more šteti za slabe. Zato se zdi groba in konsekventna zavrnitev malo verjetna. Pričakovati je »formulacijo« zavrnitve, ki ne bo povsem izključevala omejenega nadaljevanja romanj.
Ob vsem tem se zastavlja tudi vprašanje bistva vere. Ali ni bistvo, tako rekoč smisel vere ravno v sposobnosti samoprevare, v spletu naivnosti, samo/laganja, manipulacij, nekakšne »norosti«, kakršno izkazuje Medžugorje? Problem Medžugorja in prikazovanj nasploh je za cerkev najbrž tudi v tem, da v moteče razkrivajoči obliki kažejo na bistvo krščanstva. Vera v čudež v modernem svetu vsekakor laže ohrani svoje dostojanstvo, če se navezuje na domnevne dogodke (prikazovanja?), ki so v varni časovno-prostorski oddaljenosti Galileje izpred dva tisoč let.
Spet z letalsko pošto?
Papež bo v Sarajevu najverjetneje govoril o prvi svetovni vojni, o pomenu in kočljivosti medverskih odnosov v Bosni in Hercegovini in širše. O Medžugorju, kamor ne bo šel, tako kot tja ni šel Janez Pavel II. leta 1997, se sploh ne bo izrekel. O njem bo morda nekaj krepkega sporočil šele na letalu. Čeprav seveda ni poštar. Zanimivo bo pogledati, kaj bo v svojih sporočilih o papeževem obisku dejala nepriznana hercegovska »Marija«, ki je to po poklicu. Dvomiti je, da bo kar molčala.
