Seveda se postavlja vprašanje, kako je mogoče, da pripadniki neke skupine lahko tako brezčutno in brutalno uničujejo skupno kulturno dediščino človeštva, ki nenazadnje zgodovinsko-kulturno bogati in krasi današnje muslimanske države. Kako je mogoče, da v 21. stoletju nekdo nepovratno uničuje objekte in artefakte, ki so bolj ali manj nedotaknjeni preživeli cela tisočletja?

Pri iskanju odgovora je treba najprej zavrniti popreproščeno razlago, izvirajočo iz devet stoletij starega protiislamskega diskurza, ki pravi, da je islam pač inherentno agresivna, fanatična in iracionalna religija, nagnjena k preganjanju drugih religij in kultur. Muslimanski svet je skozi zgodovino s svojim odnosom do Judov, kristjanov in sabejcev (»ljudje Knjige«), živečih na Bližnjem vzhodu in širše v svetu islama, dokazal, da je v izhodišču tolerantna religija. Muslimanska sveta knjiga Koran pravi, da »v veri ni prisile« (2:256) in »vam vaša vera in meni moja vera!« (109:6). Koran tudi prepoveduje uničevanje verskih objektov nemuslimanov: »Če Alah ne bi branil ljudi drugih pred drugimi, bi se do tal porušile samostanske kapele, cerkve, sinagoge in mošeje, v katerih se na veliko slavi Alahovo ime« (22:40). Takšen odnos muslimanov do »ljudi Knjige« se je ohranjal vse do 19. stoletja, ko je nastopil popolnoma nov zgodovinski moment, kajti evropske velike sile so začele najprej ekonomsko, potem pa tudi politično in vojaško vdirati v muslimanski svet, kar je povzročilo krepitev islamske identitete muslimanov in percipiranje v muslimanskem okolju živečih kristjanov kot nekakšne pete kolone. Izjemno negativna dediščina kolonializma in neokolonializma je tudi na današnjem Bližnjem vzhodu pač naredila svoje.

Sovražni do čaščenja malikov

Kljub temu da muslimansko prepričanje, da je Zahod agresiven, vse od prve polovice sedemdesetih let prejšnjega stoletja krepi islamsko identiteto muslimanov, vključno z radikalnimi tendencami, pa v muslimanskem svetu doslej – z nekaterimi redkimi izjemami (talibi v Afganistanu) – ni bilo tako destruktivnih skupin, kot je Islamska država. Za razumevanje precej unikatnega fenomena Islamske države je nujno upoštevati specifično kombinacijo doktrinarnega, sociološkega in pragmatičnega dejavnika.

Doktrinarno gledano je Islamsko državo mogoče v precejšnji meri opredeliti kot ultraradikalno (džihadistično) salafistično grupacijo. Izraz salafizem izhaja iz koncepta vračanja k izvorom »al salaf al salih« (»pobožnih prednikov«), ki ga je v 13. stoletju prvi uporabil ultrakonservativni islamski teolog Ahmed Ibn Tajmija (1263–1328) – slednjega je mogoče obravnavati kot najpomembnejšega oziroma najvplivnejšega predstavnika islamske protiracionalistične in literalistične (dobesednostne) doktrinarne usmeritve. Ibn Tajmija je ostro nastopil tako proti filozofiji kot tudi teologiji, saj je zavračal vsakršno možnost argumentacijskega dokazovanja z uporabo razuma. Poudarjal je, da verska resnica lahko izhaja izključno iz dobesednega branja Korana in iz prerokove normativne prakse (suna), kot jo podajajo prerokovi spremljevalci in njihovi neposredni nasledniki. Povedano drugače, zavrnil je razum kot vir pravoznanstva oziroma razlage islamskega prava. Doktrina dobesednega branja Korana je kulminirala v naukih Mohameda Ibn Abd Al Vahaba (1703–1792) – vahabizmu. Te nauke je sprejela dinastija Saudov, ki je leta 1932 ustanovila današnjo Savdsko Arabijo, v kateri je vahabizem uradna doktrina.

Koran ima izrazito negativen odnos do vsakršne idolatrije (čaščenja malikov) oziroma politeizma. Tako na primer sura z naslovom »Ibrahim« pravi, da je Ibrahim (Abraham) Alaha prosil, naj njega in njegove sinove obvaruje pred čaščenjem malikov (14:35). Spomniti velja, da Abrahamov najstarejši sin Izmael (Ismail) velja za začetnika Arabcev in torej posredno tudi muslimanov. Muslimanska sveta knjiga tudi opozarja (4:48; 4:116), da je v očeh Alaha edini neodpustljiv prekršek čaščenje še koga drugega kot le njega. Salafisti z dobesednim branjem Korana izpričujejo izjemno sovražen odnos do vsega, kar bi lahko bilo blizu idolatriji oziroma politeizmu. V njihovem razmišljanju ima pomembno mesto tudi epizoda iz Mohamedovega življenja, ki pravi, da je prerok po osvojitvi Meke leta 630 razbil malike, ki so se nahajali v Kaabi. Osrednja doktrina vahabizma je strogi monoteizem, zaradi katerega prepoveduje vsakršno postavljanje nagrobnikov, kipov in spomenikov. Po nekaterih informacijah osrednje sodno telo Islamske države sestavljajo izključno hanbalitsko-vahabitski sodniki. Če torej združimo salafizem in vahabizem, mnogo lažje razumemo, zakaj pripadniki Islamske države v kipih in drugih veličastnih arhitekturnih dosežkih predislamskih kultur vidijo neko vrsto nesprejemljive idolatrije oziroma politeizma.

Kulturna obramba in finance

Pri obravnavi sociološkega dejavnika je nujno upoštevati koncept kulturne obrambe, ki pravi, da se v primeru konflikta med dvema skupnostima, ki sledita različnim religijam, krepi verska identiteta vsake od njiju, vključno z radikalnimi tendencami. Al Kaida v Iraku, predhodnica Islamske države, je nastala kot neposredna posledica delovanja fenomena kulturne obrambe, povzročenega z ameriško vodenim napadom na Irak leta 2003. Napad (vsaj širše kulturno) krščanske sile na za sunitski islam tako simbolno pomembno deželo (v Bagdadu je bil v letih 762–1258 sedež bagdadskega abasidskega kalifata, v času katerega je sunitski islam dosegel svoj največji civilizacijski razcvet) je neizogibno generiral ultraradikalne islamistične tendence.

Ker ZDA skupaj z drugimi zahodnimi državami vse od avgusta in oktobra 2014 tako rekoč vsakodnevno bombardirajo cilje Islamske države v Iraku in Siriji, to spet neizogibno povzroča še nadaljnjo krepitev oziroma radikalizacijo sunitske identitete njenih borcev. Krepitev sunitske identitete pa pomeni povečevanje sovražnosti do šiitov, kristjanov in jazidov, poleg tega pa tudi do (neživih) predislamskih kultur, vključno s politeistično rimsko v sirski Palmiri. Velja dodati, da je bilo talibsko uničevanje ogromnih kipov Bude v afganistanskem Bamijanu februarja 2001 v veliki meri posledica zahodnih sankcij proti talibskemu režimu, ki so povzročile radikalizacijo »študentov«. Nenazadnje je tudi Ibn Tajmija svoja stališča v 13. stoletju močno zaostroval zaradi vdorov Mongolov, ki so pomenili veliko travmo za muslimanski svet.

Končno je mogoče dodati pragmatični dejavnik, kajti Islamski državi zmeraj bolj primanjkuje denarja, zaradi česar vse težje upravljajo svojo paradržavo. Zahodno-arabska koalicija iz zraka uspešno uničuje naftne naprave pod nadzorom salafistov, tako da se je njihov naftni dohodek po nekaterih podatkih zmanjšal za dve tretjini. Poleg tega ultraradikalci ne morejo več služiti s terjanjem odkupnin za ugrabljene zahodne talce, ker se zahodnjaki izogibajo območjem pod njihovim nadzorom. Tudi velika finančna sredstva, pridobljena junija 2014 z osvojitvijo banke v Mosulu, so večinoma pošla. Islamska država posledično z razbijanjem artefaktov verjetno tudi želi dvigniti ceno preostalih maloštevilnih artefaktov, ki jih lahko proda na svetovnem trgu. Vendar pa je v smislu razumevanja njene destruktivnosti ta pragmatični element vsekakor manj pomemben od doktrinarnega in sociološkega.

Sociolog dr. Primož Šterbenc, docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem