Pred petimi leti se je slovenska ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal odločila preizkusiti, kako bi bilo, če bi imela država aktivno migracijsko politiko. Evropska komisija je članice EU zaprosila, naj od Malte, ki je eno glavnih pribežališč migrantov iz Afrike, prevzamejo begunce. Na otoku se stiska tisoče nesrečnikov. Slovenija je ponudila prostor desetim. Na Malto je poslala zloženke, zgoščenke, fotografije Triglava, Soče, lipicancev... Prikazali so gostoljubno deželo, obdarjeno z zelenjem in vodami.

Habtom Debesay je do Malte iz Eritreje – ki je ena najkrutejših držav na svetu – prispel prek puščave. »Čez Saharo smo se vozili sedemnajst dni. Bilo je zelo vroče. Oseminštirideset stopinj, včasih devetinštirideset. Trije fantje so umrli.« Govoril je o tihotapcih, denarju, pretepanju in mučenju v zaporu v Libiji. O čolnu čez Sredozemlje. Večkrat bi lahko umrl, a je imel srečo. »Bog je deloval, aleluja!« Ko je prispel na Malto, je Habtom Debesay ugotovil, da Evropa ni tisto, kar si je predstavljal, da bo. »Včasih je dobra, včasih pa rasistična. Zato molim. Bog naj da ljudem notranjega duha, da bodo razumeli Afriko.«

Za pot v Slovenijo se ni odločil. Zanimala ga je »Evropa«. Druge, večje države, kot sta Nemčija in Francija, so zanimale tudi druge begunce. Tja jih je odšlo več sto. Deset ponujenih mest v Sloveniji pa ni bilo lahko zapolniti. Ob intenzivni promociji so jih pridobili osem.

Begunci iz Somalije in Darfurja, ki so decembra 2010 prispeli v Maribor, so bili za Slovenijo promocijsko sredstvo – pred evropsko komisijo in mednarodno skupnostjo se je država hotela izkazati. Gotovo so bili nameni MNZ dobri. Beguncem in državam članicam, ki so zaradi beguncev preobremenjene, je treba pomagati.

A dobri nameni niso dovolj. Od osmih beguncev v Sloveniji niso zdržali več kot trije. Analitični dokumenti, ki so dostopni na spletu, in naši zaupni pogovori s poznavalci dogajanja pravijo, da Slovenija preizkusa, ki si ga je sama zadala – sodelovanje v programu premestitve beguncev z Malte v različne evropske države je bilo prostovoljno – ni opravila. Štirje begunci so iz Slovenije odšli naprej, v Evropo. Eden pa celo nazaj, na Malto. Bil je tako »frustriran«, piše v reviziji programa preselitve, ki jo je pripravil Evropski azilni podporni urad.

Prosilce za azil in begunce v Sloveniji frustrira, da migracijska politika tu ne obstaja. V najboljšem primeru je pasivna: država čaka, da bodo migranti sami od sebe odšli. Težave so z nastanitvijo, denarno podporo in psihosocialno pomočjo žrtvam vojn in nasilja. Težko je priti do zdravnika in težko je v Slovenijo pripeljati svoje bližnje, tudi če niso »teroristi«, ampak mladoletni otroci, ki so ogroženi in trpijo. Če so na MNZ mislili, da begunci nimajo čustev, so se zmotili. Razmere na oddelku MNZ, pristojnem za migrante, so za begunce pogubne. So tako zoprne, da je nekaj uslužbencev sestavilo anonimno pismo, naslovljeno na predsednika vlade Mira Cerarja. Na petih straneh je opisano, zakaj begunci bežijo iz Slovenije.

Kaj bo potemtakem s sedemstotimi begunci iz Eritreje in Sirije, ki naj bi jih zdaj sprejeli »zares« in ne le kot poskus? Bog jim pomagaj, bi rekel Habtom Debesay.